LJUBLJANA – Če bi se radi prepričali, da se celo tistim, ki so že večkrat nazorno pokazali, da politično ne spadajo med zagovornike in podpornike Janeza Janše, v zvezi z odločbo ustavnega sodišča ni bilo treba sprenevedati, je dovolj, da pozorno preberete izjavo zdajšnjega pravosodnega ministra, nekdanjega predsednika KPK mag. Gorana Klemenčiča: »Soglasna odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki razveljavlja odločitve treh instanc rednih sodišč in zadevo Patria vrača na prvo stopnjo, je s pravnega vidika jasno začrtala smer nadaljnjega postopanja v tej zadevi. Ne moremo pa si zatiskati oči, da ne odpira tudi širših vprašanj glede zaupanja v institucije pravne države...« Ne samo Janša in njegov SDS, tudi večina slovenskih pravnih strokovnjakov se je že takoj po izreku sodbe, ki jo je napisala ljubljanska okrajna sodnica Barbara Klajnšek, strinjala, da bi takšna sodba nujno padla na slovenskem ustavnem sodišču ali na evropskem sodišču. Zdaj se je le uresničila prva od obeh možnosti: ustavni sodniki so razsodili, da je treba tudi druga dva obsojenca nemudoma izpustiti na prostost in čim prej začeti novo sojenje.
No, pa si oglejmo, kaj je bilo ključno pri predvčerajšnjim objavljeni odločbi, s katero je ustavno sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča, izrečeno 1. oktobra 2014, sodbo višjega sodišča v Ljubljani, izrečeno 21. marca 2014, in sodbo ljubljanskega okrajnega sodišča, izrečeno 5. junija 2013, in sklenilo, da je treba zadevo (primer Patria) dodeliti drugemu sodniku okrajnega sodišča v novo odločanje.
Ustavni sodniki so bili soglasni
Treba je vsekakor omeniti, da je ustavno sodišče odločbo podprlo soglasno ter da sta bili tudi obe ločeni mnenji, prvo ustavne sodnice dr. Jadranke Sovdat in drugo ustavnega sodnika, nekdanjega predsednika vrhovnega sodišča in uglednega kazenskopravnega strokovnjaka dr. Mitje Deisingerja, pritrdilni! Kaj pa so soglasno ugotovili ustavni sodniki, ki so predvčerajšnjim korektno opozorili, da oni ne morejo preverjati, ali so sodišča odločilna dejstva kaznivega dejanja pravilno ugotovila, saj so pri svoji presoji (proti)ustavnosti vezani na dejansko stanje, ugotovljeno pred rednimi sodišči? Ko so proučevali argumente pritožnikov Janez Janše, Toneta Krkoviča in Ivana Črnkoviča, so se zavedali, da sta sprejem obljube nagrade (ali kot v primeru Patria celo »neugotovljene obljube nagrade, ki naj bi bila neznanega dne leta 2005 dana na neznanem kraju in na neznan komunikacijski način«) oziroma obljuba (nagrada) samostojna znaka kaznivih dejanj, na obstoj katerih med sojenjem ni dopustno sklepati kar čez palec oziroma le na podlagi obstoja nekakšnih drugih znakov kaznivega dejanja. Ker? Ker, če ravnanja, ki pomenijo neposredno uresničitev sprejema oziroma obljube nagrade, sploh niso bila zaznana, bi bilo v sodbah okrajnega, višjega in vrhovnega sodišča nujno treba vsaj konkretizirati, s katerimi ravnanji obtoženih je mogoče logično in izkustveno ter z zanesljivostjo utemeljiti, da je bila res izražena volja bodisi za dajanje obljube nagrade bodisi za njen sprejem. Ker že okrajno sodišče ni ravnalo v skladu s standardom EU (načelom zakonitosti v kazenskem pravu) ter ker niti višje sodišče in vrhovno nista odpravila te njegove zelo hude nedoslednosti (očitne kršitve načela zakonitosti), je ustavno sodišče preprosto moralo vse tri sodbe razveljaviti zaradi kršitve prvega odstavka 28. člena ustave.
Je pa tudi res, da se nekateri komentatorji na to požvižgajo in raje razpredajo o tem, kako se ustavno sodišče menda ni opredelilo do sodnega spisa oziroma menda ni hotelo ugotavljati, katera kazniva dejanja so se morda kljub vsemu zgodila pri kupovanju finskih osemkolesnih oklepnikov. Na takšno zelo očitno spuščanje megle se je odzval ugledni evropski pravni strokovnjak dr. Jurij Toplak, ki je pojasnil, da ustavno sodišče ne more in ne sme ugotavljati procesnih ali materialnih napak pri nekem sojenju, marveč mora ugotavljati samo, ali je bila kršena ustava oziroma neko ustavno načelo. To, na kar je opozoril dr. Toplak, zagotovo zelo dobro vesta tudi premier dr. Miro Cerar in vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc. Vprašanje je, čemu kljub temu pomagata preusmerjati oziroma poskušata preusmerjati pozornost z bistva odločbe ustavnega sodišča, denimo na neobstoječo dilemo, ali bi lahko primer Patria zaradi odločitve ustavnih sodnikov zdaj zastaral. Kako je že Ferlinc komentiral zanj in za vodstvo vrhovnega državnega tožilstva skrajno neugodno odločbo ustavnega sodišča? Moti ga, je dejal, da se je ustavno sodišče izognilo ugotavljanju tistega, kar sicer, kot že rečeno, ne sme ugotavljati, in celo dodal: »Državno sodišče je ravnalo predvsem pošteno in z nobeno željo kakšne maščevalnosti ali pa politične opredelitve.« Želja po maščevalnosti, politična opredelitev državnega tožilstva? Ferlinc bi najbrž moral odstopiti že zaradi takšnih izjav, kaj šele zaradi odločbe ustavnega sodišča.
Očitni dvom o nepristranskosti
Tisto, kar je povsem ugotovilo ustavno sodišče, je zelo obremenjujoče tudi za vrh sodne veje oblasti, še posebno za predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo. Ustavni sodniki so zaznali kršitev pravice do nepristranskega sojenja: pri odločanju na občni seji na vrhovnem sodišču je, kot je znano, namreč sodeloval tudi Masleša, ki pa je v javnem nastopu pred to sejo javno napadel Janeza Janšo. Ustavno sodišče meni, da, če predsednik vrhovnega sodišča polemizira z izjavami nekega obdolženca, to lahko, če potem sodeluje pri sojenju, vzbudi dvom o videzu nepristranskosti sodišča. Sodstvo pa nujno mora ohranjati videz nepristranskosti. Zaradi utrjevanja zaupanja javnosti v nepristranskost sojenja. Masleša ga ni. In pred občno sejo vrhovnega sodišča ga celo niso izločili.
Zdaj pri sodnici Tanji Lombar Jenko
Zadeva Patria je zdaj v reševanje dodeljena sodnici Tanji Lombar Jenko. Sprejela bo tudi odločitev glede zastaralnega roka, saj je odločitev o tem, katere zakonske določbe imajo prednost pri tej presoji, del sojenja. Preden bo lahko razpisala datum začetka sojenja, pa se mora seznaniti s spisom, ki obsega skoraj 22.000 strani. Omogočeno ji bo, da bo zadevo obravnavala absolutno prednostno, obenem pa bo v največji možni meri razbremenjena reševanja drugih zadev.
