Tiskane izdaje
Samomorilec je najbolj znana drama Nikolaja Robertoviča Erdmana. V temeljiti predelavi Nebojše Popa Tasića, ki je dogajanje iz dvajsetih let preteklega stoletja prestavil v današnji čas in aktualno slovensko stvarnost, bo nocoj v režiji Ivane Djilas doživela premiero na odru SNG Maribor.
Erdmanova življenjska pot je bila podobna številnim njegovim nadarjenim literarnim kolegom, ki jih je v njihovi ustvarjalnosti ustavila Stalinova represija. Sam je sicer odnesel celo glavo, je pa bil za nekaj let izgnan v Sibirijo.
Zaradi lucidnosti in smisla za humor so ga poimenovali novi Gogolj, njegovo delo pa okarakterizirali kot izjemno sintezo norčavega in sublimnega, njegova prva drama Mandat je doživela soliden uspeh, s Samomorilcem pa se je njegova dramska pot tako rekoč končala.
Režiser Vsevolod Mejerhold se je ob tem tekstu nakrohotal, navdušen je bil tudi igralec Konstantin Stanislavski, ki je Stalinu napisal pismo, naj uprizoritev vendarle dovoli, vendar so dovoljenje tik pred premiero preklicali. Erdman se je znašel v nemilosti in bil pregnan v Jenisejsk v Sibiriji, Samomorilec pa je doživel prvo rusko produkcijo šele po perestrojki Gorbačova. Erdman, ki je umrl leta 1970, se je pozneje še vedno ukvarjal z gledališčem in filmom, vendar se je iz previdnosti posvečal predvsem projektom, namenjenim otrokom.
Motiv človeške nemoči
Miha Javornik v spremni besedi opozarja na atmosfero v času Stalinovega terorja, to je bilo obdobje, ko so intelektualci vsakodnevno izginjali, kljub temu pa je obstajala skupina dovolj neodvisnih mislecev in umetnikov, ki so pomembno vplivali na Erdmana. To so bili predvsem Bulgakov s satirično grotesko, pozni Majakovski, ki je v dramatiki opozarjal, da so ideje revolucije že zbledele, ter Zoščenko, Ilf in Petrov s satirično jedko in smešno prozo.
Po mnenju umetniške direktorice mariborske Drame Diane Koloini je Samomorilec satirična komedija, ki se z norčavostjo in dovolj velikim odmerkom absurda na poseben način poigrava z motivom človeške nemoči. Ko se obupani slehernik po izgubi službe odloči za samomor, je to dogodek, v katerem drugi najdejo vzvod za uresničevanje lastnih ambicij, v tem smislu pa ga celo spodbujajo k dejanju.
Samomor se pozicionira kot nekakšno tržno blago, ki ponuja možnost za številne druge, Erdman pa osvetli položaj posameznika in njegove relacije z drugimi, pri čemer se vse pozicije v predstavi duhovito obračajo, dokler osrednji junak ne spozna, da je vredno živeti, in se odpove samomoru. Kot je v spremni besedi opozoril Jure Novak, je Erdmanovo besedilo, sploh v sodobni obdelavi Nebojše Popa Tasića in vedno lucidni režiji Ivane Djilas, kljub cinizmu, satiri in morbidni vsebini optimistično, saj naslavlja gledalca državljana, ki se odloča, namesto da bi izbiral.
Kot omenjeno, je mariborski projekt spremenjen in aktualiziran. Dramaturg Nebojša Pop Tasić je poudaril, da je drama nekdaj veljala za kritiko komunističnega režima, danes pa je to kritika kateregakoli sistema ter hlepenja po oblasti in moči. Vladimir Vlaškalić, ki interpretira osrednjega protagonista Aleksa, je dejal, da se je z lahkoto vživel v vlogo, kajti občutek brezizhodnosti, razvrednotenja in stalnega pritiska je pri nas vseprisoten.
Po njegovih besedah je ost kritike v predstavi dovolj jasno usmerjena tudi proti sedanji slovenski kulturni politiki; kultura in država, ki smo ju gradili, sta po njegovem mnenju uničeni, pravzaprav je to nekakšen »samomor države«.
