Veliko Erdoğanovo tveganje
Še zadnje dejanje demokratične turške republike pred vstopom v diktaturo?
Odpri galerijo
Podporniki kurdske Demokratične ljudske stranke obešajo plakate zaprtega sovoditelja stranke Selahattina Demirtaşa. FOTO: Reuters
Čez pet tednov bo 60 milijonov turških volivcev in volivk glasovalo na predčasnih predsedniških in parlamentarnih volitvah, ki jih je predsednik Recep Tayyip Erdoğan sklical več kot leto dni »pred rokom« in v času izrednih razmer. Kljub temu – ter medijskemu enoumju in nadaljevanju čistk – slavje Erdoğana in njegove Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) ni samoumevno.
Erdoğan je predčasne volitve sklical v prepričanju, da bo z lahkoto slavil tako na predsedniških kot na parlamentarnih volitvah in nato dokončno uvedel predsedniški sistem, v resnici diktaturo, ki jo je minimalna večina volivcev potrdila na lanskem referendumu. A že referendum – ta je potekal na vrhuncu čistk, ki so po propadlem poskusu državnega udara prizadele okoli 160.000 ljudi – je pokazal na precejšnjo ranljivost turških oblasti. Erdoğanov predlog absolutistične vladavine prek predsedniškega sistema in ukinitve funkcije predsednika vlade je doživel referendumski poraz v vseh največjih turških mestih – za odprto pot v diktaturo je precej poskrbelo podeželje, ob delavskem razredu jedro podpore Stranke pravičnosti in razvoja.
Razgradnja republike
Z odločitvijo za predčasne volitve (24. junij) je želel Erdoğan še dodatno oslabiti politično opozicijo, katere substanca je po puču in valu novega turškega nacionalizma močno oslabila. A »zaletel« se je v probleme, ki jih je s svojo notranjo, zunanjo in tudi gospodarsko politiko – ter negativno, na lojalnosti temelječo kadrovsko selekcijo – ustvaril kar sam. Vrednost turške lire je letos v odnosu do ameriškega dolarja upadla za 15 odstotkov. Inflacija presega deset odstotkov. Število tujih investicij v turško gospodarstvo, ki je zadnje desetletje cvetelo, se je začelo zmanjševati, Erdoğan pa je začel posegati tudi v odločitve turške centralne banke o, denimo, višini obrestnih mer.
V slabih dveh letih po puču je, v času stalnih izrednih razmer, Erdoğan dobesedno razgradil civilno družbo in akademsko sfero, oslabil vojsko in policijo, obračunal z velikim delom politične opozicije, zaprl več ducatov medijev in novinarjev, zaostril konflikt s Kurdi in alavitsko skupnostjo, poslabšal (to je bil dvosmeren proces) odnose z Evropsko unijo in Združenimi državami (ter Natom), odprl konflikt z Grčijo in se geostrateško približal Rusiji, kar mu je omogočilo neposreden vstop v sirsko vojno (operaciji Ščit Evfrata in Oljčna vejica). Postal je obseden z absolutno oblastjo, kar je gotovo vplivalo na nekaj nelogičnih (ne le) političnih odločitev. Ena izmed njih je tudi odločitev za predčasne volitve, predsedniške in parlamentarne.
Predsednik je znan vnaprej, v parlamentu se napoveduje koalicija
O zmagovalcu predsedniških volitev ne gre dvomiti. Tega se zaveda tudi turška opozicija, ki ji je v kratkem času vsaj približno uspelo strniti vrste. Cilj opozicije, ki jo vodi Republikanska stranka (CHP), je na predsedniških volitvah nekako »izsiliti« drugi krog, zato so kandidirali več sorazmerno močnih kandidatov. Med njimi sta najmočnejša Meral Aksener iz nove stranke Dobro (Iyi) in eden vodilnih republikancev Muharrem Ince. Kar nekaj odstotkov (na zadnjih predsedniških volitvah jih je prejel le malo manj kot deset odstotkov) pa bo zagotovo dobil tudi zaprti sovoditelj kurdske Demokratične ljudske stranke (HDP) Selahattin Demirtaş, ki je volitve vnaprej označil za nedemokratične, nepravične in nepoštene. »Medtem ko Erdoğan brez omejitev izkorišča vse državne možnosti za vodenje svoje lastne kampanje, sem jaz kot politični talec zaprt v svoji celici,« je za tiskovno agencijo AP povedal Demirtaş, ki je bil obsojen na 142 let zaporne kazni.
Na parlamentarnih volitvah se napoveduje precej bolj tesen rezultat, tokrat pa bodo na volitvah prvič v turški zgodovini namesto samostojnih strank lahko sodelovale tudi koalicijske liste. »Posamična« zmaga Stranke pravičnosti in razvoja ni sporna, toda že po volitvah leta 2015, ki so močno zaznamovale dogajanje v Turčiji, bi morala AKP za sestavo vlade sestaviti koalicijo, a se je raje odločila za ponovitev volitev. Čas pred volitvami sta zaznamovala serija samomorilskih napadov in propad mirovnega dogovora s Kurdi – ob tem ne gre pozabiti, da je bila ravno kurdska HDP tista, ki je preprečila Erdoğanovo suvereno slavje. Sledilo je maščevanje, ki še vedno traja. V tem kontekstu je treba razumeti tudi to, da nobena izmed opozicijskih list, ki jih ob izjemno zmernem in previdnem nasprotovanju Erdoğanu in AKP druži obilica nacionalizma, v svoje vrste ni povabila največje kurdske stranke.
Predčasne predsedniške in parlamentarne volitve bodo 24. junija.
Glasovalo bo 60 milijonov turških volivcev.
Slavje predsednika Erdoğana s stranko AKP ni samoumevno.
Glasovalo bo 60 milijonov turških volivcev.
Slavje predsednika Erdoğana s stranko AKP ni samoumevno.
Erdoğan je predčasne volitve sklical v prepričanju, da bo z lahkoto slavil tako na predsedniških kot na parlamentarnih volitvah in nato dokončno uvedel predsedniški sistem, v resnici diktaturo, ki jo je minimalna večina volivcev potrdila na lanskem referendumu. A že referendum – ta je potekal na vrhuncu čistk, ki so po propadlem poskusu državnega udara prizadele okoli 160.000 ljudi – je pokazal na precejšnjo ranljivost turških oblasti. Erdoğanov predlog absolutistične vladavine prek predsedniškega sistema in ukinitve funkcije predsednika vlade je doživel referendumski poraz v vseh največjih turških mestih – za odprto pot v diktaturo je precej poskrbelo podeželje, ob delavskem razredu jedro podpore Stranke pravičnosti in razvoja.
Razgradnja republike
Z odločitvijo za predčasne volitve (24. junij) je želel Erdoğan še dodatno oslabiti politično opozicijo, katere substanca je po puču in valu novega turškega nacionalizma močno oslabila. A »zaletel« se je v probleme, ki jih je s svojo notranjo, zunanjo in tudi gospodarsko politiko – ter negativno, na lojalnosti temelječo kadrovsko selekcijo – ustvaril kar sam. Vrednost turške lire je letos v odnosu do ameriškega dolarja upadla za 15 odstotkov. Inflacija presega deset odstotkov. Število tujih investicij v turško gospodarstvo, ki je zadnje desetletje cvetelo, se je začelo zmanjševati, Erdoğan pa je začel posegati tudi v odločitve turške centralne banke o, denimo, višini obrestnih mer.
Preberite še:
Erdoğan v Sarajevu: Mi nismo prišleki v Evropo (FOTO)
Erdoğan v Sarajevu: Mi nismo prišleki v Evropo (FOTO)
V slabih dveh letih po puču je, v času stalnih izrednih razmer, Erdoğan dobesedno razgradil civilno družbo in akademsko sfero, oslabil vojsko in policijo, obračunal z velikim delom politične opozicije, zaprl več ducatov medijev in novinarjev, zaostril konflikt s Kurdi in alavitsko skupnostjo, poslabšal (to je bil dvosmeren proces) odnose z Evropsko unijo in Združenimi državami (ter Natom), odprl konflikt z Grčijo in se geostrateško približal Rusiji, kar mu je omogočilo neposreden vstop v sirsko vojno (operaciji Ščit Evfrata in Oljčna vejica). Postal je obseden z absolutno oblastjo, kar je gotovo vplivalo na nekaj nelogičnih (ne le) političnih odločitev. Ena izmed njih je tudi odločitev za predčasne volitve, predsedniške in parlamentarne.
Predsednik je znan vnaprej, v parlamentu se napoveduje koalicija
O zmagovalcu predsedniških volitev ne gre dvomiti. Tega se zaveda tudi turška opozicija, ki ji je v kratkem času vsaj približno uspelo strniti vrste. Cilj opozicije, ki jo vodi Republikanska stranka (CHP), je na predsedniških volitvah nekako »izsiliti« drugi krog, zato so kandidirali več sorazmerno močnih kandidatov. Med njimi sta najmočnejša Meral Aksener iz nove stranke Dobro (Iyi) in eden vodilnih republikancev Muharrem Ince. Kar nekaj odstotkov (na zadnjih predsedniških volitvah jih je prejel le malo manj kot deset odstotkov) pa bo zagotovo dobil tudi zaprti sovoditelj kurdske Demokratične ljudske stranke (HDP) Selahattin Demirtaş, ki je volitve vnaprej označil za nedemokratične, nepravične in nepoštene. »Medtem ko Erdoğan brez omejitev izkorišča vse državne možnosti za vodenje svoje lastne kampanje, sem jaz kot politični talec zaprt v svoji celici,« je za tiskovno agencijo AP povedal Demirtaş, ki je bil obsojen na 142 let zaporne kazni.
Na parlamentarnih volitvah se napoveduje precej bolj tesen rezultat, tokrat pa bodo na volitvah prvič v turški zgodovini namesto samostojnih strank lahko sodelovale tudi koalicijske liste. »Posamična« zmaga Stranke pravičnosti in razvoja ni sporna, toda že po volitvah leta 2015, ki so močno zaznamovale dogajanje v Turčiji, bi morala AKP za sestavo vlade sestaviti koalicijo, a se je raje odločila za ponovitev volitev. Čas pred volitvami sta zaznamovala serija samomorilskih napadov in propad mirovnega dogovora s Kurdi – ob tem ne gre pozabiti, da je bila ravno kurdska HDP tista, ki je preprečila Erdoğanovo suvereno slavje. Sledilo je maščevanje, ki še vedno traja. V tem kontekstu je treba razumeti tudi to, da nobena izmed opozicijskih list, ki jih ob izjemno zmernem in previdnem nasprotovanju Erdoğanu in AKP druži obilica nacionalizma, v svoje vrste ni povabila največje kurdske stranke.
