Tiskane izdaje
Biti kralj gotovo ni lahko. Biti kralj opere zadnjih 40 let, medtem ko je za ta naziv toliko novih pretendentov, pa še težje.
A najbolj slavni španski tenorist Plácido Domingo se gotovo ne obremenjuje s tem. Vsestranski umetnik poje, dirigira in je odmeven kulturni aktivist, obetala pa se mu je tudi nogometna kariera.
Eden menda največjih garačev v glasbenem poslu je v četrtek nastopil na letnem plesu Dunajskih filharmonikov. Včeraj je prišel v Ljubljano, da se s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija (dirigent bo Eugene Kohn) pripravi na današnji koncert v dvorani Stožice.
V nedeljo pa bo v našem glavnem mestu s svojo družino praznoval svoj sedeminsedemdeseti rojstni dan. Nato bo odpotoval v ameriško zvezno državo Teksas, kjer bo imel 24. januarja koncert v tamkajšnjem gledališču Lila Cockrell v San Antoniu.
José Plácido Domingo Embil, bolj znan po svojem skrajšanem imenu, se je rodil 21. januarja leta 1941 v Madridu, v Španiji, v glasbeni družini. Odraščal je v Mehiki, v katero so se zaljubili njegovi starši, ki so bili na turneji z glasbeno-gledališko zasedbo, ki izvaja zarzuele. To so neke vrste operetni muzikali, kjer se dramski deli prepletajo z glasbo, petjem in plesom. Njegov oče Plácido Domingo je bil baritonist, njegova mama pa slavna Pepita Embil Domingo, kraljica zarzuele.
Najprej klavir
Z osmimi leti se je mladi Domingo kmalu po preselitvi v Mehiko, kjer je živel kar 13 let, začel učiti klavir in kot pravi, so »starši želeli, da bi bil pianist. Vedeli so, kako je težko in kruto je življenje v zarzuelski družini in so me želeli tega obvarovati.« Vendar pa se je z devetimi leti udeležil otroškega plesno-pevskega tekmovanja in zmagal. Njegova mati se tega spominja z besedami. »Imel je veliko glasbene intuicije, poleg znanja, seveda. Že takrat je bil veliki šarmer. Tudi če je na obisk prišlo dvajset njegovih prijateljev, je vsakega poljubil.«Domingo je kmalu začel nastopati v otroških vlogah predstav njihove gledališke skupine. »Nato pa so mi nekateri člani gledališke skupine dejali, da se mi je glas lepo razvil in da naj začnem peti. Tako so me nekega dne, ko sem bil star 16 let, preprosto med predstavo porinili na oder, naj odpojem kratki solo. Moj oče, ki je bil takrat na odru, je samo začudeno strmel v mene in ni vedel, kaj naj naredi.«
Plácido Domingo in Sabina Cvilak že vrsto let prijateljujeta. Foto: arhiv organizatorja
Za začetek Mehiška nacionalna opera
Zanj je bilo ključno leto 1959, ko je komaj osemnajstletni po avdiciji za bariton v Mehiški nacionalni operi, kjer je pred komisijo odpel tenorsko arijo, dobil nekaj manjših vlog. Prvič je nastopil kot Borsa v Verdijevem Rigolettu. Dve leti kasneje je sledila prva glavna vloga, v Monterreyu je pel vlogo Alfreda v Traviati. Tako se je začela njegova kariera, ki traja še danes, ko je še vedno eden najbolj delavnih umetnikov svoje generacije.
Zaradi različnih dejavnosti še vedno pogosto in veliko potuje po svetu. Njegov življenjski moto je, »če se bom zaustavil, bom zarjavel«. Plácido Domingo, ki poje v štirih jezikih (angleščini, francoščini, italijanščini, španščini), ima tudi izjemen spomin. Slavni ameriški baritonist Sherrill Milnes, ki je pogosto pel z njim, pravi, da ga je »videl, kako leto ali dve ni pel svoje vloge, potem pa na odru nastopil, kot da jo je sam napisal.«
Mnogi pravijo, da je zelo pomemben del njegovega uspeha ravno v tem, da je on hkrati pevec in glasbenik. »Dogaja se, da signale, ki jih oddaja dirigent, razumejo vsi glasbeniki, ne pa tudi vedno vsi pevci,« razlaga sloviti dirigent Zubin Mehta. On seveda ve, kaj govori, kajti dirigiral je na prvem koncertu tria The Three Tenors, njihov prvi skupni album Carreras Domingo Pavarotti in Concert iz istega leta pa je postal najbolj prodajan album klasične glasbe v zgodovini in je temeljito spremenil odnos glasbene industrije do marketinškega plasiranja klasične glasbe.
Mehta nadaljuje, da Placido razume dirigente, in tako kot oni, tudi on vzame opero kot celoto z inštrumentalnim delom, dinamiko in ritmiko. Mogoče je zato kasneje Domingo tudi zlahka prijel za dirigentsko palčko. Tudi sam priznava, da ima »veliko prednost, ker mi o glasbi nikoli ni treba razmišljati. Ta sama teče. Nekoliko nerodno se počutim le takrat, ko sem se neke glasbe pravkar naučil in sem še odvisen od prišepetovalca in dirigenta. Šele takrat se zavem, kako težko je pevcem, ki niso muzikalični in jih je stran teh dirigentovih napadov.«
Impozantna operna statistika
Zato velja Domingo za enega najboljših in najvplivnejših opernih pevcev v zgodovini, je pa tudi dirigent in gonilo znamenite losangeleške opere. Naziva – kralj opere – se rad otepa, vendar pa njegov bogat repertoar le poudarja smotrnost tega naziva. Doslej je odpel kar 147 vlog in imel več kot 3800 nastopov. Posnel je več kot 100 oper, arij, kompilacij in duetov, ki so mu prinesle dvanajst grammyjev in dve nagradi emmy.
Posnel je tudi več kot 50 glasbenih spotov in tri operne filme: Carmen v režiji Francesca Rosija ter Traviata in Otello v režiji Franca Zeffirellija. Posebno priznanje so mu dali tudi v risani seriji Simpsonovi, kjer je igral samega sebe. Po svetu gostuje ne le kot pevec, temveč tudi kot dirigent, saj je dirigiral več kot 500 opernih in simfoničnih koncertov z najboljšimi orkestri sveta.
Sprva je bil znan predvsem po vlogah Cavaradossija, Hoffmanna, Don Joséja in Cania, nato pa je prešel na bolj dramatične vloge in velja za najboljšega Otella svoje generacije. Je tudi nosilec nenavadnega svetovnega rekorda, ki so ga zabeležili v Guinnessovi knjigi rekordov, in sicer ga je navdušeno občinstvo na odru Dunajske državne opere potem, ko je odpel Verdijevega Otella, kar 101-krat priklicalo na priklon. Po letu 2010 pa sloviti tenorist poje skorajda izključno baritonske dele, še najraje kot Simon Boccanegra.
Zapuščina zarzuele in mariači melodije
Domingo rad na svojih koncertih predstavi tudi kaj iz bogate zapuščine zarzuele, španske operete, kakor tudi mehiških ljudskih pesmi, še posebej mariači napevov. Odraščanje s to kulturo ga je močno zaznamovalo. Mogoče je tudi zato zlahka prehajal med glasbenimi žanri. Med špansko govorečim občinstvom je tudi zelo priljubljen pop izvajalec, za kar je prejel tako grammyja kot latino grammyja, njegovi albumi so bili velike uspešnice.
Prvi pravi pop album Perhaps Love je izdal sedaj že davnega leta 1981, kar ga je naredilo popularnega tudi zunaj opernega sveta. Naslovna pesem, ki jo je posnel skupaj z ameriškim country izvajalcem Johnom Denverjem, je izšla kot singel in so jo prodali v več kot štirimilijonski nakladi. Ko pa je leta 1990 združil svoje tenorske sile s še dvema velikima tenoristoma Lucianom Pavarottijem in Joséjem Carrerasom in so nastali The Three Tenors, je postal svetovno prepoznaven.
Prepričan je, da sta njegov glasbeni talent in glas darova, ki ju je treba deliti, zato tudi pripravlja izid knjige The Joy of Opera, ki naj bi bila neke vrste priročnik in vodič za mlade pevke in pevce iz opernega sveta. V njej naj bil razkril veličastnost umetnosti, ki ji je povsem predal svoje celotno poklicno življenje.
