RDEČI PETELIN

Ogenj ji je vzel dom in edinega sostanovalca

Objavljeno 22. september 2014 23.30 | Posodobljeno 22. september 2014 23.30 | Piše: Barbara Petek

Zaradi kratkega stika zgorela hiša upokojenke Rozalije Čeh.

JURŠINCI –»Moji starši so zgradili to hišo, že vse življenje živim tu, zdaj pa je vse šlo,« komaj zadržuje solze Rozalija Čeh, ko pogleduje po uničenju, ki ga je za sabo pustil požar. Izbruhnil je zgodaj zjutraj, za hladilnikom v kuhinji je nastal kratki stik, vnelo se je, ogenj pa se je hitro razširil po kuhinjskih elementih, ladijskem podu in naprej v jedilnico, kjer je za sabo pustil kup oglja in skorajda neprepoznavno črno gmoto, ki je bila nekoč omarica. Na njej še vedno stojijo kozarci in nekaj razbitih figuric angelov. Vse prekrito s sajami. »Mogoče so me pa res ti angeli varovali,« se zamisli upokojenka, ki je čuvaje dobila kot darila od prijateljev in svojcev ob različnih priložnostih in jih skrbno postavljala na omarico v jedilnici, tik ob vrata, ki vodijo na hodnik. Ta vrata so bila v noči na petek zaprta. V nasprotnem primeru tudi gospe Rozalije najbrž ne bi bilo več.

»Nekje po peti uri zjutraj sem se zbudila, ko je nekaj ropotalo pred vhodnimi vrati. Pogledala sem skozi okno spalnice, pa ni bilo nič. Potem sem slišala pokanje in odprla vrata, pa sem bila že vsa v dimu,« se spominja gospa Rozalija, ki je v gostem dimu komajda našla copate, si jih nataknila in stekla ven. »Ne vem, kaj mi je bilo, da sem v tistem dimu iskala copate, namesto da bi takoj stekla ven,« se nasmehne. »Vrata sem pustila odprta, ne morete si misliti, kako se je kadilo ven. In kako je pokalo,« zmajuje z glavo Rozalija, ko opazuje uničenje v hiši, v kateri je odrasla, nato pa so tam prve korake naredili še vsi njeni otroci. Tistega jutra je lahko le nemočno opazovala kako se je skozi vrata širil gost črn dim in je ogenj požiral vse njene spomine in premoženje. Zadnjih šest let, vse od moževe smrti, je tam živela sama, družbo sta ji delala mucek in kuža. Ta je bil v hiši tudi, ko je zagorelo.

Kužku ni bilo več pomoči

Gasilci so se res hitro odzvali in preprečili, da bi bila škoda še večja, pove. »V Gabrniku imamo gasilce in res so hitro prišli, neznansko sem jim hvaležna za vse, za vso pomoč. Tudi po tem, ko je bil ogenj že pogašen, so prišli in mi s plahtami prekrili streho,« ne more skriti hvaležnosti gospa Rozalija, ki se ji ob spominu na nesebično pomoč znova orosijo oči. Tri ure so se borili z ognjem in na žalost vseh domačih v eni od sob našli mrtvega psička. Tam sta še vedno njegovi posodi, ena skorajda polna pasjih briketov, druga prazna. Da je bila v njej voda, pojasni gospa Rozalija. Štiriletni Lucky, ki je imel poseben privilegij, da je lahko noči preživljal v hiši, saj ga je bilo zunaj, posebno ob nevihtah, strah, se je nadihal strupenega dima, in ko so ga našli, mu ni bilo več pomoči. Dima se je nadihala tudi Rozalija. Odpeljali so jo v bolnišnico, a le na preventivni pregled. Že kmalu je smela domov. Le da ob njeni vrnitvi doma ni bilo več.

»V pižami sem bila in v copatih, ko so me v bolnišnico odpeljali, pa pridem domov in nisem vedela, kaj bom pa zdaj. Tudi za obleči nisem imela, vse je šlo. Nekaj dokumentov nam je uspelo rešiti pozneje, vsi kuhinjski in drugi pripomočki, darila, oblačila... ničesar več ni,« ubesedi tisto, kar je več kot dobro vidno, upokojenka, ko se ozira po sobi, ki je bila nekoč kuhinja. Stene se še drži nekaj polomljenih črnih ploščic, sicer pa ni več ničesar, kar bi pričalo, da je še pred tednom dni od tod dišalo po kavi, pecivu in drugih dobrotah. Zdaj je povsod le težak vonj po trdovratnem dimu, ki se je zalezel v vsako špranjo in ki že več metrov od hiše, še preden v oči pade opustošenje, mimoidočega opozarja, da se je pri Čehovih zgodilo nekaj strašnega.

Sanacija bo dolga

Zdaj jo je pod streho vzela hči Marta, ki živi na drugi strani ceste. Veliko ji je pomagal tudi eden od sinov, Boris, ki živi v bližini. Koliko škode je nastalo v požaru, Rozalija ne zna oceniti niti ne ve, kdaj se bo v hišo lahko vrnila. A pred zimo to zagotovo ne bo mogoče. Sanacija bo veliko stala in trajala bo kar dolgo. »Ne znam si niti predstavljati, kako se bomo tega lotili, kje začeli,« se zamisli, ko ji pogled znova odtava po črnih stenah, razpokanih od vročine, počenih, sajastih okenskih šipah, tleh, polnih razbitin in zoglenelih delov pohištva.

Nekaj bo povrnila zavarovalnica, a to še zdaleč ne bo dovolj. Kako bo lahko s skromno pokojnino nadomestila vse potrebno, vse, kar je izgubila, ne ve. »Pred penzijo, leta 1998 sem se upokojila, sem bila nekaj časa na borzi. Sem takrat več dobila kot zdaj. Penzije je dosti manj,« zavzdihne, ko še zadnjič s pogledom ošine uničenje in s sklenjenimi rokami počasi odide s pogorišča.

Deli s prijatelji