Pred dobrim desetletjem je nizozemsko podjetje Levola na trg poslalo namaz iz kremnega sira in zelišč. Poimenovali so ga Heksenkaas, ali po naše »čarovničin sir«. Magija je delovala in namaz je postal zelo priljubljen, kar so opazili tudi v rivalskem podjetju Smilde, kjer so leta 2014 izdelali namaz Witte Wievenkaas ali »sir modre ženske«. Uporabili so skoraj enake sestavine, kar je seveda vodilo v skoraj identičen okus.
Podjetje Levola kakopak ni bilo navdušeno nad potezo svojega konkurenta. Spor se je preselil na sodišče, kjer se je razvil v filozofsko vprašanje: Ali si lahko podjetje lasti nek okus?
V Levoli so vložili tožbo proti podjetju Smilde zaradi kopiranja njihovega produkta. Prepričani so, da je sir modre ženske ponaredek čarovničinega sira. V torek je Sodišče EU razsodilo, da okusa ni možno avtorsko zaščititi. V obrazložitvi je sodišče zapisalo, da okus hrane ni »delo«, kot slednjega razume evropsko pravo intelektualne lastnine.
Okus je zgolj – stvar okusa
Avtorsko je mogoče zaščititi zgolj »dela«, ki so »izvirna intelektualna stvaritev«. Kot taka morajo biti objektivno prepoznana in ne stvar okusa. Okus hrane brez dvoma sodi v sfero subjektivnega, zaradi česar ga ni možno avtorsko zaščititi, je razsodilo sodišče. Za razliko od literarnih, glasbenih, likovnih ali kinematografskih del, pri katerih gre za natančnost in objektivnost, okus hrane temelji na subjektivnem – na izkušnjah okuševalca, njegovi starosti, prehranjevalnih navadah in preferencah glede hrane.
Če bi dali dvema osebama jesti obe vrsti sira, bi prva lahko obe vrsti sira prepoznala kot podobni, druga pa kot različni. Ker nimamo objektivnega sistema za merjenje, ni možno določiti, kdo bi imel prav. »Trenutno znanost ne omogoča objektivnega in natančnega razločevanja okusa hrane, zaradi česar okusa določene hrane ne moremo jasno ločiti od okusa druge podobne hrane,« je še zapisalo sodišče.
Ustvarjalci prvega sira se bodo tako morali sprijazniti z dejstvom, da ima drugo podjetje pravico prodajati zelo podoben izdelek.
