Liga prvakov bo donosna tudi za Maribor in Olimpijo

Helsinki – Kdor ni bil navzoč na zadnjem Uefinem kongresu v Helsinkih, bi težko razumel časovno stisko predsednika Uefe Aleksandra Čeferina v dneh zgodovinskih sprememb krovne nogometne hiše v Nyonu. Vsak od 55 predsednikov nacionalnih zvez bi mu utrgal »le« pol ure, kar znese 27 ur, konec kongresa pa je bilo ob 15.30 ... Kljub temu si je Čeferin vzel čas tudi za pogovor o izzivih, ki zadevajo Slovenijo in slovenski nogomet.

Volitve članov polovice izvršnega odbora so po Evropi odmevale različno močno. Turki, denimo, so pospremili uvrstitev njihovega človeka v IO s 40 novinarji ... Kaj oprijemljivega pa bi lahko z novim razmerjem moči na Uefi iztržila Slovenija?

Toliko kot vsi drugi. Prepričan sem, da bomo odslej še bolj delali v korist nacionalnih zvez, pomagali bomo tudi manjšim zvezam. Pogovarjal sem se tudi z vodilnimi možmi velikih zvez, denimo s predsednikom nemške zveze: Reinhard Grindel je pripravljen nesebično pomagati srednje velikim in manjšim zvezam. V prihodnje bo več sodelovanja. Ne želim, da generiramo na stotine milijonov evrov na Uefinem računu, pač pa le denar, ki ga potrebujemo za normalno delovanje. Prav bi bilo, da gre vse preostalo v razvoj nogometa.

Torej ne pride v poštev položaj kot na Fifi, ki sedi na dobri milijardi evrov rezerv?

Absolutno ne. Naš finančni direktor mi je povedal, da to ni optimalno niti s finančnega vidika, saj plačujemo negativne obresti. Dobro je, da razvijamo nogomet po vsej Evropi. Ob tem moji prijatelji na Brdu še ne znajo izkoristiti položaja, kot bi ga lahko. Da poznaš predsednika Uefe, je velika stvar. Edini so zamudili na skupno večerjo, ker so imeli pozno letalo oziroma je imelo letalo zamudo ... Poznam vse v svetovnem nogometu, le zavrtijo naj telefon, pa bom pomagal, če bom seveda lahko. Slovenija je namreč naenkrat na zemljevidu sveta, ne zamenjujejo nas s Slovaško, toda morali bi biti še bolj proaktivni.

V zadnjih mesecih številni omenjajo, kako težko bo priti v ligo prvakov od sezone 2018/19 naprej. Karl-Heinz Rummenigge nam je razkril tudi drugo plat zgodbe: klubi, ki se ne bodo uvrstili v skupinski del lige prvakov ali evropske lige, bodo prejeli 250 % več sredstev kot prej. Dobro za Slovenijo, bi lahko dodali.

Drži. Prvič, klubi bodo finančno na boljšem. Drugič, po spremembi lige prvakov, ki bo zaživela v sezoni 2018/19, bomo uvedli še nekaj. Če bo klub izgubil prvi dvoboj kvalifikacij za ligo prvakov, bo dobil naslednjo priložnost v boju za evropsko ligo. To je pomembno za slovenske klube. Tako Maribor kot Olimpija sta v zadnjih letih doživela poraza v 2. kolu kvalifikacij za ligo prvakov – spomnite se Astane in Trenčina – in posledično takoj končala evropski sezoni.

Bi Uefa lahko prezrla zahteve najbogatejših klubov?

Naj odgovorim z rezultati ene od analiz. Klubi iz t. i. velikih petih držav ustvarijo 86 odstotkov vsega denarja v evropskih tekmovanjih, na koncu pa odnesejo »le« 60 odstotkov. Tega ne smemo prezreti in to moramo spoštovati pri ocenjevanju ustreznosti lige prvakov 2018-21. Težko bi bilo zatrditi, kaj je idealna različica lige prvakov. Manjši klubi bi si želeli ligo z 48 udeleženci, bogati klubi zaprto ligo 24 članov. Naš cilj ostaja enak format, torej 32 klubov, in odprt sistem tekmovanja za vse. Verjamem, da bomo pri tem uspešni.

Kaj pa združenje nacionalnih lig (EPFL), ki prav tako kot bogati klubi (ECA) zahteva več? Bi lahko prišlo do dvoboja premier league vs liga prvakov, tekme pa bi igrali ob istih terminih?

Kmalu se bom sestal tudi z Richardom Scudamorjem, šefom premier league. Verjamem, da se bomo ujeli, četudi vselej to ni možno. Ne bi mi bilo všeč, če bi premier league zaživela ob istih večerih kot liga prvakov, to ne bi bilo dobro ne za LP ne za PL.

Vrniva se na kongres Uefe. Kako komentirate dejstvo, da je 55 delegatov vse vaše predloge podprlo soglasno?

Očitno delegati zaupajo meni in vodstvu Uefe. Ljudje zahtevajo reforme, dojeli so, da se je svet spremenil in da je napočil čas, da izvedemo nekatere bistvene spremembe. Poslušal sem nekatere vaše kolege iz tujine, zatrdili so mi, da ne pomnijo nobene podobne reforme v zgodovini Uefe. Toda reforme so nujne, z njimi smo pokazali, da smo moderna organizacija. Veseli me, da smo dobili še višjo podporo kot lani v Atenah.

V nogometni Evropi dobro znani svobodni novinar Keir Radnedge je zapisal, da je »Čeferin v pol leta naredil za Uefo več kot prej Platini v osmih letih«. Vaš komentar?

To se mi je zdelo dobro, ker sem slišal, da je omenjeni novinar ostro kritičen do večine stvari ... Rad bi poudaril, da se prav nič ne skriva v ozadju, reforme so enostavno nujne. Članom izvršnega odbora sem dan pred kongresom iskreno povedal naslednje: glasovali bomo o reformah, in če jih ne bomo potrdili, moramo prav vsi odstopiti! Podpora reformam je bila 100-odstotna, četudi je šlo med njimi za bivše člane. Pripravljen sem bil oditi z Uefe, če ne bi bili uspešni. Lačen tudi prej nisem bil.

Nekaj me resnično zanima: so vsi člani IO iskreno sprejeli omejitev mandatov? To je vendarle precedenčno.

Nekdo iz IO me je vprašal prav to, češ zakaj omejitev mandatov, Uefo boš lahko vodil še 20 let. Odvrnil sem mu, da nočem biti tu 20 let! Življenje živim tudi kje drugje. Nekdo drug pa me je vprašal, zakaj smo uvedli transparentne postopke odločanja o organizaciji evropskega prvenstva in drugih finalnih tekem. Češ da to je močno politično orodje, ki ga je možno izkoristiti. Spet sem odvrnil, da tega nočem izkoristiti ... Toda tega jim ne zamerim, gre za miselnost, ki se je dolgo razvijala.

Nekateri so podobno razmišljali pred slabim letom ...

Ko sem napovedal kandidaturo, so se nekateri res smejali, češ pustimo ga, dobil bo pet glasov, sam se bo pokopal ... Potem je šlo (zanje) predaleč, niso nas mogli več ustaviti ... Saj še danes opazim kakšno grenkobo, toda meni nihče nič ne reče, to spoštovanje imajo. Povedo komu drugemu in kje drugje. Veliko jih je denimo pričakovalo, da bodo postali podpredsedniki, toda odločil sem se, kot sem se, ob sebi moram imeti ekipo, ki ji zaupam.

No, po novem je ključen le prvi podpredsednik, ni vrstnega reda kot prej.

Najprej smo želeli, da sploh ne bi bilo številk in razvrščanja podpredsednikov. Prvega podpredsednika moramo imeti že zaradi primera, da nekdo avtomatsko prevzame položaj oziroma vodenje, če ni predsednika. Drugi podpredsedniki so dobili svoja področja delovanja, kar se mi zdi kar prav. Saj ni pomembno, kdo je drugi, tretji, četrti, ... Na enem od prejšnjih sestankov nacionalnih zvez sem denimo vprašal, kdo je četrti podpredsednik Uefe. Nihče ni znal odgovoriti, tudi jaz ne.

Kako komentirate vse večjo navzočnost imen iz članic t. i. jugovzhodne evrope? Formalno se je začel dvig tega območja z izvolitvijo Davorja Šukerja v izvršni odbor Uefe leta 2015. Odtlej so številni funkcionarji s tega območja zasedli pomembne položaje v Uefi in Fifi, predvsem s prihodom vas na Uefo in Giannija Infantina na Fifo.

Izvršni odbor Uefe je geografsko dobro uravnotežen, imamo približno enako število članov iz zahodno- in vzhodnoeropskih držav, v njem imamo velike države, kot so Nemčija, Anglija, Španija, Italija in Francija, in večino pomembnih nogometnih držav. Teorija, ki ste jo izpostavili, je stereotip, ki ga ves čas poudarjajo zahodnjaki. Naj povedo, po katerem merilu je Slovenija vzhodnoevropska država? Po miselnosti državljanov gotovo ne. Sta Poljska in Madžarska tipični vzhodnoevropski državi? Izvršni odbor Uefe je usklajen in uravnotežen. Prav je, da v njem sedijo člani t. i. »velikih 5«, ker so najpomembnejši, preostalo pa je stvar demokratičnih volitev.