V Angliji ima Piran, 
v Piranu stanovanje

David Salter je Anglež, a Piran vse bolj postaja njegov drugi dom. Tako mu je pri srcu, da je svojo trgovino s starinami v Ipswichu, ki leži približno 100 kilometrov jugovzhodno od Londona, poimenoval Piran.

»Zaljubljen sem v to mesto in tako se tudi zaradi imena trgovine vsak dan spomnim nanj. Preseneča me, da kar nekaj ljudi, ki stopijo vanjo, ve za Piran in jo poveže z njim. Sam zanj ne delam posebne promocije. Ta mediteranski biser raje ohranjam za svojo skrivnost, izdam jo samo pravim ljudem. Odkar sem veliko tu, sem v Piran povabil le približno deset prijateljev iz Anglije,« razkrije 45-letni David.

Mesto je odkril po naključju pred 11 leti: »Bil sem na počitnicah v Grčiji, kjer sem spoznal nekaj Slovencev. Spoprijateljili smo se in povabili so me k vam. Ko sem prišel v Piran, sem se takoj zaljubil vanj in v Istro. Leto pozneje sem nad mestom že kupil manjše stanovanje, od koder imam čudovit pogled na morje. Tu je tako lepo, da se vračam in prihajam uživat mesto nekajkrat na leto oziroma vedno, ko le utegnem,« pripoveduje.

Po poklicu je mizar, ki ljubi vse iz lesa in se je specializiral za restavriranje starega pohištva. Spoštljiv odnos do starin je letos prvič prenesel tudi k nam. »V Piran še zlasti poleti prihajajo ljudje z vsega sveta. Občudujejo staro mesto, staro arhitekturo in tudi staro pohištvo gre poleg. Zato sem si rekel, da mestu ponudim razstavo nekaterih svojih obnovljenih kosov. Ni mi jih bilo težko pripeljati 1500 kilometrov daleč in vesel sem, da so obiskovalci pokazali kar precej zanimanja zanjo. Gre za obnovljeno angleško viktorijansko pohištvo iz oreha in hrasta, staro približno 200 let, in tudi za tako imenovano retro pohištvo iz 60. let prejšnjega stoletja, ki je zame še posebno izziv.«

Vrata iz ulice

Opazil je, da imamo Slovenci raje starejše kose pohištva od tistih retro, malo mlajših iz sredine prejšnjega stoletja, zato poudarja: »Pozabljamo, da je to pohištvo narejeno bolje od sodobnega, da traja dlje, da ima dušo in da s časom dobiva svojo zgodovino.«

Lahko bi rekli, da v Piran, kjer že deluje zelo močno društvo restavratorjev Anbot, prinaša še dodatno spoštovanje starega. V piranski ulici je na primer našel odvržena stara dvokrilna vrata.

Ni mogel mimo njih in jih pustiti tam. Vzel jih bo v Anglijo, z njih odstranil šest slojev barve in jih restavriral, da bodo znova zaživela v vsej lepoti naravnega lesa.

Pravim, da želi prispevati k ohranjanju Pirana: »Ne gre le za staro pohištvo, ampak za stare hiše, njihove polknice, pode in podobno. Vse to daje mestu energijo, ki je ne najdeš drugje, in k temu bi rad kaj dodal tudi sam.«

David že pogleduje po piranski okolici, išče staro istrsko kamnito hišo, v kateri bi po njeni avtentični obnovi imel delavnico, skladišče, trgovino in seveda svoj dom. »Sanjam o tem, da bi bil tu še bolj kreativen in da bi lahko še bolj užival Piran,« so njegovi načrti za prihodnost. Ime trgovine v Ipswichu nam zveni nenavadno – domače! »Piran ima energijo, ki je ne najdeš drugje,« pravi David Salter.