Tiskane izdaje
Petdeseta so bila čas bratstva in enotnosti, delovnih brigad, revolucionarnih parol, socrealizma, proletarske revolucije. Toda film Vesna, posnet leta 1953, je bil tak, kot da je bil z drugega planeta. Uglajen, meščanski, zabaven, lahkoten, romantičen film, brez kakršne koli politike ali ideološkega naboja. Oblast je zapovedovala, da stvari ne kaže jemati zlahka, komunizem je bil resna zadeva, Čap pa je naredil diverzijo prav s tem, da je jeklenost časov ignoriral.
Tedanja kritika filma ni sprejela. Očitali so mu, da gre za »paradigmo odmika od revolucionarne zavesti«, da nima nobene zveze s takratno sedanjostjo. Kar je bilo, kot rečeno, res. So ga pa za svojega sprejeli gledalci. Pošteno so se bili pripravljeni drenjati, da so prišli do kart; menda je bila gneča na blagajnah taka, da je morala posredovati celo policija. V kinematografih si ga je ogledalo 95 tisoč gledalcev, bil je hit tudi drugod v Jugoslaviji in celo v tujini.
Ne samo, da ni imel vojne tematike in ideološke navlake, od večine slovenskih filmov tedanjega časa je bil drugačen tudi, ker je lep, estetski, tak, kot da bi ga posneli v zlatih časih Hollywooda, so zapisali nekateri filmski kritiki. Tako je menil tudi režiser Matjaž Klopčič. Dejal je, da se mu Čapovi filmi ne zdijo preveč slovenski, da so pa zelo lepo narejeni.
In kako je ta tako drugačen, »neslovenski« film sploh nastal? Zgodba se začne s prihodom Františka Čapa, uglednega češkega režiserja, rojenega leta 1913, v Slovenijo. Bil je aristokratskega rodu, bohem in svetovljan in prava filmska zvezda. Prvi film je posnel že pri šestindvajsetih letih, veljal je za najmlajšega filmskega režiserja na svetu, nato je v domovini posnel še 24 celovečercev.
Dobil je nagradi tako v Benetkah kot v Cannesu. Potem je leta 1949 emigriral v Zvezno republiko Nemčijo, snemal je za avstrijske in nemške producente. Leta 1953 je na vabilo direktorja ljubljanskega Triglav filma Branimirja Tume prišel v Slovenijo. Tu se je počutil kot doma in ostal do konca življenja. Imel je več filmskega znanja kot marsikdo drug takrat pri nas, pravijo, da nas je prišel učit, kako se dela filme.
Scenarij za Vesno je napisal Matej Bor, »dvorni poet veličanstva revolucije«, vendar ga je Čap predelal po svoje. S podobno zgodbo je imel režiser že nekaj izkušenj, saj je na Češkem debitiral pri snemanju filma Matura. V glavnih vlogah je zasedel naturščike, mlade neprofesionalne igralce: Metko Gabrijelčič, Franeka Trefalta, Janeza Čuka, Jureta Furlana, Olgo Bedjanič.
Le v vlogah starejših likov so bili profesionalni igralci, denimo Stane Sever. Izkazalo se je, da je imel Čap izjemen občutek za izbiro novih obrazov, kajti gledalci so jih sprejeli z navdušenjem. Postali so pravi zvezdniki, še posebej Metka Gabrijelčič, ki je igrala Vesno, in Franek Trefalt, ki je igral Sama.
Zgodba filma je zapleteno preprosta, temelji pa na nesrečnem naključju, da je matura ravno spomladi, ko zadiši po ljubezni. Vesna v nekaterih slovanskih jezikih pač pomeni pomlad, pravzaprav boginjo pomladi. Boginja pomladi je na koncu dekle, v katero se zaljubi eden od mladeničev.
Junaki naše zgodbe so trije fantje, ki jim roji po glavi vse mogoče, samo učenje ne. Najbolj se bojijo mature iz matematike, ko bo treba odgovarjati strogemu profesorju Kosinusu. Toda čisto slučajno fantje ugotovijo, da ima profesor neprivlačno hčerko, ki jo poimenujejo Hiperbola, in porodi se jim prebrisan načrt. Žreb določi Sama, da bo iz nje izbezal matematični test.
Toda v komediji zmešnjav se izkaže, da je profesorjeva hči neka druga mladenka, čedno dekle, v katero se Samo zares zaljubi. Film so označili kot komedijo obratov in zasukov, ki večino humorja črpa iz nasprotja med mladimi in starimi. Sicer pa prinaša idealiziran in tipiziran prikaz mladosti, polne vragolij in navihanosti.
Strah pred maturo in srednješolske ljubezni so dandanes enaki kot nekoč, zato film tudi s časom ne izgublja svojega apela. Pohvaliti velja tudi režiserjev občutek za kadriranje in zabavne detajle ter sproščen besednjak (spomnimo se, kako Fran Milčinski Ježek, ki igra slikarja, razigrane fante zmerja s šakali, pavijani, orangutani in neandertalci).
Glasbo je napisal Bojan Adamič. Kasneje je izjavil, da je bil deležen na prvi pogled pretiranih Čapovih zahtev, a se je prav z njegovo pomočjo naučil delati filmsko glasbo. Širše najbrž ni znano, da so vsak kader filma posneli tako v nemščini kot v slovenščini. Film je bil nato izjemno uspešen tudi v tujini: v Vzhodni Nemčiji, Sovjetski zvezi in na Madžarskem.
Kot rečeno, je mlada igralska ekipa doživela nepričakovano filmsko slavo. Fotografije Metke Gabrijelčič so se bleščale na naslovnicah tedanjih revij, na festivalu v Pulju so jo sprejeli s skandiranjem, filmsko ekipo je sprejel celo Tito. Ime Vesna je v petdesetih letih postalo eno najbolj pogostih imen, ki jih ga starši dajali novorojenkam. Izdelovali so celo igrače, trikotažo in bonbone Vesna.
Toda Metke Gabrijelčič se zvezdništvo ni prijelo. Odigrala je še vlogo v filmu Ne čakaj na maj in nato poniknila v anonimnost. Delala je v gradbeništvu in se predala družinskemu življenju. Intervjujev skorajda ni dajala, v enem redkih pa je povedala: »To je bil čas velikega režiserja Františka Čapa. Zaradi njega je film dosegel vso slavo, ne zaradi nas igralcev.«
Nadaljevanje filma z istimi in nekaj novimi igralci so posneli leta 1957, to je film Ne čakaj na maj. Velja za prvi slovenski sequel. Poleg teh dveh filmov je Čap v Sloveniji posnel še Trenutke odločitve (1955), X-25 javlja (1960) in komedijo Naš avto (1962). Na stara leta je zaradi pomanjkanja naročil in bohemskega življenja pa tudi pretirane radodarnosti zašel v denarne težave in se predal pijači. Umrl je leta 1972, skorajda pozabljen, v ankaranski bolnišnici, pokopan pa je na piranskem pokopališču.
Ob stoletnici slovenskega filma so filmski kritiki Vesno izbrali za enega od desetih najboljših slovenskih filmov vseh časov.
