»Pripeljal sem jo z Moravskega, njena prednika pa sta iz finske vzreje,« pojasni Tone Hočevar, ki že dolgo slovi kot velik ljubitelj psov – ne le tistih z rodovniškim poreklom, temveč tudi mešančkov. »Odraščal sem ob velikem črnem nemškem špicu, ki je, podobno kot volčji špic, bližnji sorodnik lapinkoire. Rekli smo mu Miško, živel je polnih osemnajst let. Svoj vek je preživljal v kuhinji ali dnevni sobi mojega dedka. Bil je izjemno prijazen kuža, član naše družine, velik prijatelj otrok, a hkrati dober čuvaj. Pozneje sem imel, zahvaljujoč prav Mišku, še nekaj psov tipa špic oziroma nordijske pasme. Dobro se spomnim pravega sibirskega huskyja, ki je bil popolnoma enake barve, kakor je zdaj Pupi – črn s tipičnimi ožigi. Potem smo imeli dva vasgotaspetsa, švedska ovčarska špica, po značaju precej podobna lapinkoiri. Psičko Foxie Electro smo pripeljali iz Walesa, samca iz Finske. Moj Viking, uradno Fennican Uncas Unic, ki je bil – mimogrede – tudi svetovni prvak, je živel šestnajst let, odšel pa je pred petimi leti, skoraj hkrati z bernko Dano, ki je živela štirinajst let. Od takrat sem sanjal, da bo k hiši enkrat ob berncu spet prišel špic. Pupi ima Vikingov značaj in Miškovo zunanjost,« z nasmehom na ustnicah razloži sogovornik in nadaljuje: »Preden sem se odločil za lapinkoiro, sem za trenutek premišljeval o volčjem špicu, pa so se pri nas žal precej izrodili. Bratranec Janez, ki je kot jaz zrasel z Miškom, je prav v tistem času izgubil svojega volčjega špica. Ugotovil je, da dobrih, kakor so bili nekoč, pri nas skoraj ni več. Po razmišljanju, opazovanju in raziskovanju je odkril lapinkoiro in tako tudi meni pomagal pri odločitvi za novega špica.«

Odporni proti mrazu in vročini

Finski laponski psi oziroma lapinkoire so lahko vseh barv, od bele do črne. »Moja Pupi je črna z ožigi, bratrančeva Sami, ki je Pupijina leto dni mlajša sestra, je svet­la, kremaste barve s temnejšimi ožigi, največ pa je tribarvnih.« So malo manjši od srednje velikosti, rep nosijo zavit nad hrbtom. Krasi jih značilna močna, obilna dlaka visokega severa, ki jih dela na pogled večje, kakor so v resnici. »Severnjaška dlaka zahteva malo česanja z razmeroma redkim glavnikom ali krtačo, kuža se očisti tako, da se malo otrese.« Čeprav bi zlahka domnevali, da predstavnikom te pasme precej bolj ustreza mrzla zima kot vroče poletje, ni tako. Dolga in močna severnjaška dlaka jih namreč – po sogovornikovih izkušnjah – dobro varuje tudi pred vročino. »Huskyja sem na primer imel v Mehiki in povedati moram, da mu vročina ni prav nič škodila in ga tudi ni motila.«

Finski laponski psi se običajno držijo ponosno in pomembno, vedno so pozorni, veseli, poskočni, čuječi, do svojih ljudi nežni, crkljivi, do tujcev pa v začetku nezaupljivi. Po sogovornikovih besedah so primerni predvsem za aktivne ljudi, a se bodo prilagodili tudi življenju v mirni družini, če imajo na razpolago vsaj nekaj vrta. Zelo zadovoljni bodo, če bodo lahko sklenili prijateljstvo z otroki, čemur bi pritrdil tudi Tone, saj ima štiri vnukinje, ki se vneto igrajo s Pupi in drugimi psi – bernko Hero in mešankami. »Pupi gre vsak dan z menoj in našimi drugimi psi na Rašico, potem pa večkrat na vrt, vmes redno tudi na sprehod po mestu, zaradi socializacije. Z menoj bo delala kot terapevtski pes, temu primerno jo vzgajam in šolam. Brez prisile, torej. Zgolj pozitivno, brez kakršnekoli grobosti. Podobna prihodnost čaka bernko Hero, ki je Pupijina najboljša prijateljica.« Psička je rada v družbi, zato hitro vzpostavlja stike in med pasjimi kolegi ne poskuša biti pretirano dominantna. S skrbnikom se večkrat odpravi tudi v lokale, kjer je veliko ljudi in tudi drugih psov, vendar doslej ni bilo prav nobenih težav.

Spremljevalec za dolgo

Domovina te avtohtone laponske pasme, psov ljudstva Sami, je Finska, dveh zelo podobnih pasem pa Švedska (švedski laponec) in Rusija (nenecka lajka). Pri Laponcih so bili to, in marsikje so še vedno, pas­tirski psi, doma pri severnih jelenih. Zlasti Nenci, Laponci na ruski strani meje, jih še vedno uporab­ljajo za delo pri jelenih. Že v daljni preteklosti jih je lapinkoire spremljal pri paši in zvesto pazil nanje, saj je, kot vsi špici, odličen čuvaj. Ima dolgo življenjsko dobo, zato boste z njim dobili zares dolgoletnega prijatelja. Razveseljeval vas bo s svojo prijaznostjo, živahnostjo, pozornostjo, pripravljenostjo za crkljanje in še marsičim. Morda bi lahko koga motila njegova glasnost, saj ga je, kadar se odloči lajati, težko preslišati. Kljub vsemu pa velja poudariti, da nikoli ne laja brez razloga, kar tja v en dan. Tone je prepričan, da je finski laponski pes tako zelo dojemljiv, da ga tudi začetniki ob primerni pomoči pasje šole lahko primerno vzgojijo za odličnega družinskega psa. Življenje z njim je vsekakor pestro, zanimivo in lepo. V športni kinologiji ga cenijo pri agilityju in rally obedienceu.