Sveti Napoleonov hrast na cesti brez avtov

Skoraj pol stoletja je bilo na območju med slovensko-italijansko mejo in Sežano gibanje omejeno. Danes je ta prostor Živi muzej Krasa, posejan s številnimi naravnimi danostmi. Tu spoznamo kraško pokrajino, biotsko raznovrstnost ter kulturno, arheološko in geološko dediščino območja. Gre za več kot 700 hektarjev velik predel, prepleten z nekaj deset kilometri urejenih in označenih poti ter več kot 20 naravnimi, kulturnimi in arhitekturnimi zanimivostmi.

Muzej na prostem prikazuje izjemno dediščino, ki je nedotaknjena vse od konca druge svetovne vojne. Glavna žila Živega muzeja Krasa, ki vas bo popeljala do vseh znamenitosti, je stara Bazovska cesta. Ta je bila včasih glavna povezava med Sežano in italijansko Bazovico.

»To območje je skozi stoletja sooblikoval človek s svojim delom,« pravi veliki poznavalec Krasa dr. Stanislav Renčelj. »Še živeče generacije vedo povedati, kako so čistili gmajno ter zlagali kamenje v griže in suhe zidove. Ob težaškem delu so našli še voljo za zidavo pastirskih hišk. Ob sušnih letih so komaj prepasli živino. Kosili so povsod, kjer so lahko zamahnili s koso. Pomemben je bil vsak stot sena. Ženske mlekarice so vozile mleko v Trst in pomembno prispevale k preživetju družine. Pri pripravi drv za kurjavo so bili varčni. Gospodar bi si prej odrezal prst na roki, kot da bi posekal en hrast. Poznali so vsak kamen, vsako dolino in ogrado. V kalih in štirnah so varovali vsako kapljo vode. Njihovo življenje je bila ena sama skrb. Živi muzej Krasa naj ohranja spoštljiv odnos do časa, ko so generacije tu aktivno kmetovale za vsakdanji kruh.«

Prekinjena povezava po drugi svetovni vojni

Stara makadamska Bazovska cesta med Sežano in Bazovico je bila zgrajena v času Avstro-Ogrske in je dobro utrjena z bankinami. »Zadnjič je bila obnovljena ob koncu 19. stoletja,« dodaja Renčelj. »V letu 1947 je bil promet s postavitvijo meje med Italijo in Jugoslavijo povsem prekinjen. Po vstopu Slovenije v EU pridobiva rekreativni pomen. Na njej srečujemo pohodnike, tekače in kolesarje.«

Tipična kraška gmajna je poraščena z redkimi hrasti, jesenom, črnim gabrom, drenom, brinjem in rujem. Skromni gozd je dajal le drva za kurjavo. Domačini iz Sežane so tu gonili živino na pašo. V ogradah so kosili in spravljali seno, zdaj pa se zaradi opustitve živinoreje površine zaraščajo. Domačini septembra nabirajo brinove jagode in z destilacijo pridobivajo kraški brinovec z zaščiteno geografsko označbo.

Med znamenitostmi Živega muzeja Krasa je Golokratna jama, ki je na desni strani ceste, še vedno bolj ali manj nedotaknjena, a sodeč po fotografijah jamarjev zelo očarljiva. Malo naprej pridemo do stare Orleške smodnišnice. Zgrajena je bila med italijansko okupacijo. Njihova vojska je med letoma 1934 in 1935 sredi kraške gmajne postavila skladišče za različno razstrelivo in vojaško tehniko. Med domačini je dobilo ime Orleška polverjera. Dr. Stanislav Renčelj pripoveduje zgodbo o smodnišnici: »Približno pet hektarjev zemljišča je bilo strogo zastraženih in skrbno ograjenih z betonskim zidom in mrežo. Od osmih stražarskih stolpov jih je danes ohranjenih pet. V smodnišnici je bilo 27 objektov: skladišča, uprava in stražarnica. Skladišča so bila v od tri do štiri metrov globokih jarkih, ki so jih na površini obdajali zaščitni nasipi iz kamenja in zemlje. Po končani drugi svetovni vojni je smodnišnico upravljala anglo-ameriška vojaška uprava, ki je delovala na območju Krasa od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947.«

Podobna smodnišnica je bila tik ob cesti Sežana–Lokev, ki jo je leta 1933 zgradila italijanska vojska; domačini so jo poimenovali Sežanska polverjera. Obe sta bili moteči in nevarni za okoliško prebivalstvo.

Pod drevesom ozdraveli

Kraški svet nima površinskih vodotokov. Izvirne vode poniknejo in si utirajo pot proti morju skozi jamsko podzemlje. Z gradnjo štirn in kalov so spretno zajemali deževnico kot edini življenjsko pomembni vir vode. Ob velikem pomanjkanju so Kraševci z vozovi vozili vodo iz rek Raše in Reke. Pitno so dobili, ko so zgradili Novo štirno na gmajni med Sežano in Orlekom. Zapis na kamnu Novasterna Sesana Orlek iz leta 1822 priča o skupnem nastopu vaščanov obeh krajev. Sredi gmajne zgrajena štirna spada med redke ohranjene primerke, ki potrjujejo veliko skrb in napore za pridobitev pitne vode, ki se je neposredno polnila z meteorno.

Posebnost tega območja so tudi pastirske hiške, zanimanje zanje sega v 15. stoletje. »Domačini povedo, da so jih zidali nonoti in pranonoti, zato so izraz življenja kraškega človeka, ki se je preživljal s kmetovanjem,« pravi dr. Renčelj. »Postavljali so jih vzporedno z odstranjevanjem kamenja, ki so ga zlagali v velike kupe, in jih zidali v njihovi notranjosti. Pastirjem so ponujale zavetje pred burjo in poletnim dežjem. Posamezne so se ohranile skozi stoletja. V manjših je prostora za od dve do tri osebe, v večjih tudi za sedem.«

Skoraj na koncu Bazovske ceste je še ena zanimivost živega kraškega muzeja. To je Napoleonov hrast. Več kot 200 let staro drevo pri italijanski Gropadi stoji na sredini križišča treh starih cest, ki so nekoč povezovale sosednje kraje Bazovico, Sežano in Orlek. Že ime zgovorno priča o visoki starosti, saj naj bi k hrastu svoje konje privezovali že Napoleonovi vojaki. Če boste ob njem srečali ljudi, ki objemajo njegovo deblo, ne bodite preveč presenečeni. Poskusite še sami, saj poznajo domačini v bližnji Gropadi pri Bazovici kar precej zgodb o njegovi čudežni oziroma zdravilni moči.

Zanimivo izkušnjo o zdravilnem ali svetem hrastu v svoji knjigi V soju mesečine – Ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice opisuje Boris Čok. »Že dosti nazaj se je stari gropajski očak počutil grozno slabo in je šel od doma malo na zrak, da naredi obhod po vasi,« piše. »Prišel je na konec vasi in zagledal njihov zelo, zelo star hrast. Pa si je rekel: 'Če že moram umreti, potlej naj umrem pod tem našim hrastom.' Sedel je na tla h koreninam ter se z glavo in hrbtom naslonil na deblo. Malo je zadremal in čez nekaj časa je začutil čudno ščemenje po vsem telesu. Slabo počutje je izginilo, v telo se mu je vrnila moč.«

Ljudi, ki so omagali, so svojci na dvokolesnicah in vozovih vozili v Gropado pod hrast. »Vsi so si opomogli,« pravi Čok. »To je postalo sveto drevo in marsikdo si je odtrgal manjšo vejico ter jo nesel domov. Zataknil jo je tja, kjer je sumil, da so na delu temne sile. Hrast v Gropadi še stoji, toda odkar so zdravniki in zdravila, mladi ne hodijo več k drevesu. Pravijo pa, da še vedno pomaga s svojo čudežno energijo.«