Tiskane izdaje
Krupanj - Malo planinsko mesto v zahodni Srbiji, ki so ga majske poplave najbolj prizadele, obnavljajo zelo počasi. Prvi val večinoma humanitarne pomoči je v celoti zadovoljil potrebe prebivalstva, ki pa je, potem ko se umaknile kamere in kratkotrajna pozornost »visoke politike«, bolj ali manj ostalo prepuščeno samo sebi.
V Krupanj se vrača življenje. Po očiščenih ulicah v središču mesta, ki ga je sredi maja zalila podivjana blatna reka, se igrajo razigrani otroci. Zaradi »podaljška« so se njihove počitnice začele šele pred nekaj dnevi. Športna igrišča so polna mladih športnikov na pripravah. V lokalih in restavracijah ljudje načrtujejo svojo prihodnost. A le kak kilometer iz središča malega mesta je še vedno opazno veliko opustošenje, ki je za vedno spremenilo videz doline, v katero se z bližnjih planin zlivajo štirje potoki. Ti so se 15. in 16. maja spremenili v razjarjene hudournike neverjetne uničevalne moči.
Manjše vasi so še danes delno odrezane od sveta
Podivjane »tisočletne vode« so skupaj s številnimi zemeljskimi plazovi popolnoma uničile ali težje poškodovale od 500 od 1500 hiš v mestecu in okolici. Nekatere manjše vasi so še danes delno odrezane od sveta. Obnova poteka zelo počasi. Le dve izmed več sto družin iz Krupnja, ki so med poplavami izgubile streho nad glavo, so se že lotile gradnje nove hiše. Vse druge žrtve poplav in zemeljskih plazov čakajo, da se srbski birokratski mlin vendarle premakne. Srbska oblast je namreč šele pred tednom dni sprejela zakon o obnovi in pomoči, ki teoretično omogoča začetek obnove, a do dejanskega - in učinkovitega - začetka le-te bo minilo vsaj še nekaj tednov. Več sto ljudi tako še vedno živi pri prijateljih in sorodnikih ter čaka, da država uresniči svoje obljube.
Odvisni od odločitev iz Beograda
»Če bi občine lahko same reševale svoje težave, bi bil velik del obnove pri nas že končan. Tako pa smo odvisni od odločitev iz Beograda. Vse gre zelo počasi in veliko je še nejasnega. Spopadamo se s številnimi birokratskimi ovirami. Zdaj je končno vzpostavljen sistem pomoči in obnove, a vprašanje je, kako bo deloval v praksi. Mudi se nam,« je za Delo, ki je takoj po poplavah sprožilo akcijo »Pomagajmo Krupnju!« povedal predsednik občinske skupščine Aleksandar Zedljić in dodal, da je v Krupanj prišlo veliko donatorjev, ki pa so se morali namesto lokalnih oblasti obrniti na »centralne«, kjer so se ujeli v kolesje birokratskih mlinov. To se je, med drugimi, zgodilo tudi donatorjem iz Združenih arabskih emiratov, ki so Krupnju, mestu z velikansko brezposelnostjo, hoteli podariti štirideset novih hiš.
»Zdaj štejeta le borba in volja. Nimamo kaj čakati!«
»Čutil sem popolno nemoč. Gledal sem in upal, da se nas bosta bog in narava usmilila. Našo hišo je divja in blatna reka odnesla v sekundi. Nič, popolnoma nič ni ostalo od nje. Mi smo še pravočasno zbežali k sosedom višje na hribu,« je povedal Vladimir Simeunović, ki je, ker ni hotel čakati na milost države, sam začel graditi novo hišo. Ta nad še vedno blatno reko Zmajevac, ki je dva dneva rušila vse pred seboj, raste s svetlobno hitrostjo. »Do konca poletja se bomo vselili. Zdaj štejeta le borba in volja. Nimamo kaj čakati,« je odločen Simeunović.
Kakšno je življenje po poplavah? Jutri ob 10. uri preberite reportažo novinarja Boštjana Videmška in fotoreporterja Jureta Eržena.
