Na hipodromu v Stožicah so psi raznih pasem poslušali svoje lastnike. Ubogali so jih, ko so jih vodili skozi majhen tunel, na vodoravno postavljeno in nekoliko dvignjeno lestev in podobno. Odvijalo se je tekmovanje: 24. svetovno prvenstvo za reševalne pse. Iz 26 držav je prišlo 132 tekmovalcev, ki so se merili v treh disciplinah: iskanju pogrešanih v ruševinah, iskanju pogrešanih v naravi in iskanju na sledi. Ena ekipa, ki jo sestavljata pes in njegov vodnik, se je udeležila tekmovanja v le eni disciplini, vsi pa so med drugim pokazali znanje v poslušnosti.
Tepež je nesprejemljiv
Med tekmovalci je bil tudi Arsal Yildrim iz Turčije, ki je, ko smo govorili z njim, še čakal na nastop. Ob njem je stal črno-beli štirinožec z imenom Atamar. Skupaj sta prvič tekmovala na svetovnem prvenstvu. »Enkrat sem že tekmoval na svetovnem prvenstvu, a z drugim psom. Zasedla sva šesto mesto,« je povedal Arsal Yildrim, ki se je na prvenstvo uvrstil na kvalifikacijskem turnirju v Nemčiji. V Ljubljani je tretjič, pred tem je v slovenski prestolnici tudi treniral. »Letos želim zmagati. Konkurenca je huda, vsakdo je na koncu lahko prvi,« je govoril v slogu vrhunskih športnikov, medtem ko je njegov kolega iz ekipe mirno stal poleg njega. »Veste, pes je moj najboljši prijatelj,« je pokazal na psa. »Vsepovsod ga vzamem s seboj, tudi v službo, 24 ur na dan sva skupaj. Je del družine,« je dejal. Na iskalno akcijo se v povprečju odpravita enkrat na mesec. »Največkrat iščeva bolnike z alzheimerjevo boleznijo, ki se izgubijo v naravi,« je dejal Yildrim.
Medtem ko je tekmovalec iz Izmirja pripovedoval, kako pomemben del njegovega življenja je Atamar, je Borut Modic, predsednik Enote vodnikov reševalnih psov Ljubljana, ki organizira tekmovanje, pojasnjeval, da je prav odnos med človekom in psom najpomembnejši, ko gre za iskanje pogrešanih ljudi. »Tepež, prisila ali kakršno koli nehumano ravnanje je nesprejemljivo in dokazano povsem neproduktivno. Psa je treba pohvaliti za majhne stvari, da enkrat zraste nekaj večjega,« je dejal Borut Modic in to večkrat poudaril. Pojasnil je, da mora biti iskanje za psa igra. »Pristop je pozitiven, brez prisile. Včasih se je delalo precej na silo, a danes vemo, da tako ne gre. Ko psi dve uri iščejo pogrešano osebo, tega ne delajo, ker morajo, ampak ker hočejo. Da bi si tega želeli, pa jim moramo iskanje predstaviti kot igro. Tako je tudi uspešnost veliko večja, kajti lahko zdržijo dlje,« je razložil in dodal, da pes dobi nagrado, ko najde ponesrečenega človeka. »Zato mu iskanje predstavlja veselje.«
Najprej hišni ljubljenček, šele nato reševalec
V Sloveniji je približno 300 psov vodnikov. »Ta številka je ekstremno velika, a nas ni preveč, kajti potrebe so vse večje,« je dejal in razložil, da je včasih težko sredi dneva najti 20 ali 30 psov in njihovih vodnikov, ker so vsi prostovoljci. Poraja se vprašanje, zakaj je pri nas toliko ljudi, ki si želijo s psom iskati pogrešane ljudi. »Ker smo Slovenci,« je bil humoren Modic. »Zakaj imamo pa toliko dobrih alpinistov?« Kot pravi, ponavadi iščejo ljudi, ki storijo ali skušajo storiti samomor.
Kdor hoče psa izšolati v iskalca, mora v to vložiti precej truda. Približno tri leta traja šolanje, ki zadostuje za to, da pes postane dober reševalec, a se učenje nikoli ne konča. »Ta snov zahteva vsakotedensko obnavljanje.« Včasih se zgodi, da pes in človek po značaju ne gresta skupaj. V tem primeru je po mnenju našega sogovornika pomembno, da človek ne zamenja psa. Ta je namreč v prvi vrsti hišni ljubljenček, šele nato iskalec in reševalec. »Prepričan sem, da ljudje psa ne zamenjajo. Ko ga dobimo, postane del družine, ne glede na to, kakšen je. Pes ni orodje, ampak živo bitje,« je še povedal Modic in sklenil, da lahko praktično vsakega psa pripeljemo do ravni povprečnega reševalca.
