Tiskane izdaje
V 88. letu je sredi še vedno živahnega snovalskega utripa umrl akademski slikar in grafik, dolgoletni profesor Akademije za likovno umetnost v Ljubljani Bogdan Borčić. Od leta 1980 je živel in ustvarjal v Slovenj Gradcu, kjer se je tesno povezal s Koroško galerijo likovnih umetnosti in ji leta 2003 poklonil večje število slikarskih del.
Borčićev likovni opus najbrž nima primerjave v sodobni slovenski umetnosti, saj jih med ustvarjalci ni veliko, ki bi v daljšem časovnem obdobju prehodili enako premočrtno, jasno razvidno ter prepričljivo pot analitičnega likovnega razvoja od povsem realističnih izhodišč v prvih letih po dokončanem študiju na ljubljanski akademiji leta 1950 do logično izpeljanega prodora k temeljnih sporočilnim vrednostim slikarskega in grafičnega medija.
Med spodbudami umetnikovega mladostnega tipanja po fenomenologiji ambientov, v katerih je živel in na katere se je odzival, se zdi, da je bila najpomembnejša tista, ki jo je v svoj vizualni spomin odtiskoval v počitniških poletnih mesecih na otoku Visu, v hiši svojega deda v Komiži, od koder sta primorski ambient in ribiška ikonografija našla pot v najpomembnejše cikle zrele ustvarjalne dobe.
Motiv školjke je postal njegovo osrednje formalno izhodišče in strukturni element nizov podob, ki so mu utrdili sloves enega izmed najpomembnejših predstavnikov tako imenovane Ljubljanske grafične šole. Z razvojem motiva je stopal za kulise zunanjega videza stvari, s pronicljivim luščenjem nevidnih plasti vidnega pa nas je usmerjal k spoznavanju skritih moči likovnega doživljanja ter nas vodil v globine razkritega estetskega kanona likovne umetnosti.
Pomagal nam je doumeti, kaj je likovna logika in kaj je likovni organizem. Razmeroma zgodaj, že v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, je vzpostavil koordinate, ki jih je sistematično in z veliko mero osupljive likovne discipline potrpežljivo vgradil v na videz abstraktni, nepredmetni strukturni model. V sozvočju estetskega presežka ter jasne sintakse elementov likovne morfologije se je silnicam, ki uravnavajo podobo sveta, najbolj radikalno približal v minimalističnih slikarskih rešitvah v drugi polovici osemdesetih let.
V strastni slikarski avanturi, ko se je nikoli dokončana »prelivala« prek robov podobe in narekovala pospešeni tempo iskanja novih variantnih rešitev, se je nato Borčić kot zrel umetnik naenkrat zaustavil in se z osupljivo avtorefleksijo ozrl na prehojeno pot. Temu sta bržkone botrovali izid monografske trilogije, ki je v publicističnem retrospektivnem pregledu zaobjela velikanski opus (2001–2006) ter odločitev, da celotni grafični opus pokloni Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, kjer je direktor Bojan Božič z neizmernim entuziazmom in spoštovanjem do velikega mojstra uredil imeniten grafični kabinet.
Leta 2005 je prejel še Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ne nazadnje pa se je v tem času soočil s spominom na travmatično mladostno doživetje grozot nacističnega koncentracijskega taborišča, ki se mu je v prejšnjih obdobjih zavestno ogibal. V dovršeno in v teku let izpopolnjeno strukturo svoje likovne podobe je najprej vtkal boleče dachauske reminiscence, s katerimi se je vrnil k intimističnemu dialogu z »resničnim« življenjem.
Avtobiografsko soočenje s samim sabo je bilo kot ključ, s katerim je odprl vrata do okruškov spomina, ki jih je odtlej prebiral iz zaprašenih predalov in izmed nakopičenih osebnih »relikvij«, na katere so bile pripete zgodbe, znova postavljene v čas in prostor. Najdeni predmeti, ti mali objekti želje, vdelani v svojevrstna tihožitja zelo osebnih in s tenkočutno kultivacijo udomačenih preprostih stvari, so kot alegorija spominjanja poselila prostor zadnjih mojstrovih slik, kot svojevrsten likovni memento pa so do 15. maja na ogled v Pilonovi galeriji v Ajdovščini.
Skozi konico čopiča, ki je naslikal eno izmed najbolj čudovitih in velikih likovnih zgodb sodobne slovenske umetnosti, se je tako uresničila življenjska in ustvarjalna modrost, s katero je Bogdan Borčić podčrtal svoj umetniški credo: da se najbolj dragoceno skriva v najbolj drobnih migljajih stvarstva.
