Plače so nefleksibilne navzdol, dokler se ne znižajo

V državi je 115 tisoč brezposelnih, celotna politika pa se ukvarja samo z eno preplačano službo v Bruslju. Slovenska politika je pod ravnijo solatarske tržnice. SD in Desus sta se zaradi zavistnosti svoji nekdanji šefinji vlade lotili celo rušenja celotne Junckerjeve ekipe. Novi mandatar si je pa res izbral odgovorne in konstruktivne vladne partnerje za prihodnja štiri leta.

Najbolj me pri tej zadevi preseneča, da v kampanji proti Alenki Bratušek svoje evropske žetone po nepotrebnem meče na mizo SDS. Predsednica odhajajoče vlade je za domače potrebe tako ali tako politično truplo in najpametneje je pustiti, da si roke v ihtavem obračunavanju z njo umažejo nekdanji zavezniki, ob asistenci večine medijev, pa mogoče še KPK. Za slovensko desnico, pa tudi Slovenijo, ni nobene razlike, če je komisarka Bratuškova, ali pa Karel Erjavec, ali Tanja Fajon. SDS bi sebi in državi naredila uslugo, če bi opustila stalne pritlehne prepire in se osredotočila na velike teme razvoja in prihodnosti. Ker, ne se slepiti, kljub novi vladi ostajajo vse še kako odprte.

Mogoče pa se motim. Mogoče pa se politiki z gospodarskimi vprašanji sploh ni treba ukvarjati. Lahko počaka, da nam jih bodo rešili Nemci, saj nam jih po novih »strokovnih« ugotovitvah tako ali tako ti povzročajo. Tako nas namreč v svoji zadnji ofenzivi proti nemški vlogi v EMU spet prepričuje naš najproduktivnejši ekonomist Jože P. Damijan (v nadaljevanju JPD). Po njegovem Nemčija z nasprotovanjem dodatnemu sproščanju fiskalnih omejitev in pošiljanju denarja iz bogatih držav revnim (transferni uniji) potiska evrsko območje v deflacijsko spiralo in na rob razpada, revnejše članice pa v trajno depresijo. In bojevito poziva k organiziranju protinemških koalicij, ultimatom Nemčiji, grožnjam z izstopom iz EMU ali z izključitvijo Nemčije iz EMU ali pa k ustanovitvi konkurenčnega južnega evra. Damijanova diagnoza je tako zgrešena in zavajajoča, kot so njegovi predlogi nezreli in neodgovorni. Zasluži podroben odgovor.

1. Najprej, tako lahkotno opletanje z ultimati, pa izključitvami, pa izstopom iz evra, pa delitvam evrskega območja, kot si ga privošči JPD, ni vredno nekoga, ki se ima za resnega in odgovornega ekonomista. JPD se očitno sploh ne zaveda, kakšne velikanske količine političnega kapitala evropskih elit in volivcev so vložene v projekt evra. In očitno mu niti slučajno ni jasno, kakšne daljnosežne in usodne posledice bi razpad evra prinesel za združevanje Evrope kot ekonomski, politični in mirovni projekt.

2. Z Damijanom se sicer strinjam, da bi evrsko območje moralo definirati mehanizme izstopa članice, ki bi to želela, pravila za poznejšo vnovično vključitev take članice ter pravila in vire za pomoč ECB taki članici ob šokih, ki bi jih izstop pomenil. Tak mehanizem bi pomirjajoče vplival na finančne trge, saj morebiten izstop članice ne bi bil več nejasen grozljiv bavbav, ampak definiran, pregleden in predvidljiv proces. Po drugi strani se mi to zdi popolnoma akademsko vprašanje, saj si niti slučajno ne predstavljam, kako bi bil izstop z evrskega območja v katerikoli članici politično izvedljiv. Še posebej v kateri od članic, ki bi jim tak izstop potencialno lahko prinašal določene koristi, torej v obrobnih državah, ki imajo težave z vzpostavljanjem in vzdrževanjem lastne konkurenčnosti v razmerah trdne valute. Tak predlog bi za katerokoli vlado v obrobni državi pomenil isto kot priznanje: »Smo luzerji, ne zmoremo tekmovati v prvi ligi, raje se vračamo na naše vaške tekme.« Si lahko JPD predstavlja, da bi v Sloveniji prišla v parlament stranka, ki bi predlagala izstop iz evra? Še Siriza ali Združena levica si ne upata česa takega. Taka stranka v Sloveniji ne bi prišla niti na rob parkirišča pred parlamentom. Podobno je v drugih obrobnih državah. Volivci tam politiko sicer slabo razumejo, makroekonomijo še slabše, a instinktivno čutijo, da je evro zanje zadnji okop urejenosti in stabilnosti proti nakanam parazitskih domačih elit.

3. Damijana prosim, naj malo natančneje razloži, kako si predstavlja izstop Nemčije iz evrskega območja oziroma njeno izključitev. Si sploh predstavlja, kakšen pretres za finančne trge in druge članice bi to pomenilo? Naj mu malo pomagam. Izstopu Nemčije bi takoj sledilo še vsaj od pet do sedem drugih tako imenovanih severnih članic, ki se prav tako zavzemajo za fiskalno odgovornost kot podlago denarne unije in na evrskem območju brez Nemčije niti slučajno ne bi želele vztrajati. Nato bi nenadoma Francija ugotovila, da je zdaj sama tisti temelj unije, od katere vsi pričakujejo solidarnost, denar in podporo, ter bi hitro še sama pobrala šila in kopita. Hitro bi ostali s pravim južnim evrom.

4. Južno evrsko območje bi takoj doživelo silovit upad vrednosti valute, povišanje obrestnih mer, zmrznitev finančnih trgov, beg kapitala in bančno krizo epskih razsežnosti. Mar JPD resno pričakuje, da bi finančni trgi denarni uniji držav s kroničnimi težavami s konkurenčnostjo, zadolženostjo in proračunskimi primanjkljaji, z nestabilno politiko in nezrelim volilnim telesom posojali denar po približno podobnih obrestnih merah, kot ga danes državam z evrom? Naj si ogleda obrestne pribitke Argentine ali Venezuele in še enkrat razmisli. Članice te nove unije bi sicer pridobile možnost prilagajanja svoje konkurenčnosti s stalnim zniževanjem vrednosti svoje nove valute, pa hkrati vsa prekletstva slabega denarja, zaradi katerih so se že prvič maksimalno potrudile, da so izpolnile merila za sprejetje v evro: kronično inflacijo, nestabilnost, nepredvidljivost, odtekanje prihrankov v močnejše valute...

Prekletstvu slabe valute bi se pridružilo stalno pričkanje članic SECB (South ECB), kaj je bolje za koga, kdo izkorišča druge in kdo je bil izigran. Nova NBJ. Saj smo živeli v Jugoslaviji, saj vemo, kako to gre.

5. JPD Nemčiji pravzaprav očita, da je preveč konkurenčna, da bi morala svojo relativno konkurenčnost glede na druge članice evrskega območja zmanjšati. Mar JPD resno pričakuje, da bo Nemčija prilagajala svojo gospodarsko politiko dejstvu, da so se Slovenija, Portugalska, Italija in še kdo odločili, da so zadovoljni s tem, da se svaljkajo tam nekje okrog stotega mesta na svetovnih lestvicah konkurenčnosti? Nemčija, predvsem nemška industrija, je globalni igralec in globalen je tudi njen pogled na konkurenčnost. Nemčija se zelo zaveda, da je njeno globalno voditeljstvo v posameznih panogah vsak trenutek lahko ogroženo. Ne bo prvič. Spomnimo se zatona nemške industrije zabavne oziroma potrošniške elektronike, pa težav njene fotovoltaične industrije. Tudi prevlado njihove avtomobilske industrije lahko razmeroma hitro konča revolucija električne mobilnosti iz ZDA ali Kitajske. Prevlado njihove industrije obdelovalnih strojev lahko načnejo nove tehnologije, kot je 3D-tiskanje. Prevlado njihove kemične industrije že ogrožajo cenejši energenti na drugih celinah. Nemčija se ukvarja s prihodnostjo, in ne s tem, da so nekatere njene evrske partnerice miselno fiksirane v Evropi in svetu izpred 30 ali 50 let, ki ne obstaja več. Zaveda se neizprosnih dejstev globaliziranega gospodarstva. Denimo tega, da na kitajskih univerzah vsako leto diplomira dvakrat več inženirjev kot na vseh univerzah v razvitem svetu skupaj. Da na delo v tovarnah, kjer bodo zaposleni ti inženirji, čaka še stotine milijonov Kitajcev, ki jih bo v prihodnjih desetletjih zajel proces urbanizacije. In tako naprej.

6. Damijana strašno motijo tudi nemški zunanjetrgovinski presežki. Gre celo tako daleč, da napiše ekonomski nesmisel, da nemški presežki obsojajo druge članice unije na primanjkljaje. Kar seveda ne drži niti v teoriji niti v praksi. Do danes so že vse obrobne članice EMU najmanj izravnale svoj tekoči račun, čeprav se nemški presežki niso prav nič zmanjšali. Pravzaprav so nemški presežki, čeprav visoki, razmeroma normalen razvojni pojav. Visoko razvita država s stagnirajočo demografsko sliko po naravi stvari ustvarja presežke tekočega računa, ker ima boljše priložnosti za naložbe v tujini kot doma. Z naložbami v tujini zagotavlja dodatne prihodnje dohodke za starajoče se prebivalstvo, sočasno pa državam prejemnicam investicij pomaga k hitrejšemu nadomeščanju razvojnih zaostankov. To je mnogo bolj normalna slika kot pa zunanji primanjkljaji razvitih držav, saj ti pomenijo, da morajo manj razvite države izvažati svoj kapital v bolj razvite, kar gotovo ni neki zdrav in normalen potek dogodkov.

7. Seveda bi večja nemška poraba manj uspešnim članicam unije pomagala pri premagovanju krize, vendar nikakor ne toliko, kot JPD in podobni kritiki Nemčije pričakujejo. Slovenija na primer v Nemčijo izvaža predvsem komponente, ki so vgrajene v nemških izvoznih izdelkih. Slovenski izvoz v Nemčijo je torej predvsem odvisen od nemškega izvoza, nemške konkurenčnosti, in ne toliko od nemške domače porabe.

8. Nikakor ne drži, da je Nemčija do ohranitve evra egoistično indiferentna. Nemčija pravzaprav z manj konkurenčnimi članicami unije vodi stalna pogajanja: denar in popuščanje za reforme. V ozadju je seveda upravičen nemški strah, da bi ob popuščanju brez reform moralni hazard počasi najedel spodbude za racionalno ekonomsko vedenje in podjetniško aktivnost na evrskem območju. Pri tem je Nemčija na svojo stran pogajalske mize položila že marsikaj: žrtvovala je dva svoja najpomembnejša centralna bančnika, ker sta bila prehuda jastreba. Soustvarjala evropske reševalne mehanizme. Dopustila je, da ECB pravila iz svojih ustanovnih listin zvije in nategne do konca, kar ji je omogočilo nujna posredovanja na trgu. Prav tako nemške plače rastejo primerno njihovi rasti produktivnosti, by the book. Kaj pa kot svoje reformno prilagajanje lahko pokaže druga stran? Slovenija, ki od izbruha krize na terenu reform nima pokazati tako rekoč nič, je res zadnja, ki lahko Nemčiji nekaj očita ali celo grozi. Pa nemški pogajalski proces seveda ne poteka s Slovenijo, ampak Italijo in Francijo. Kaj lahko na področju strukturnih reform in izboljšanja konkurenčnosti pokažeta ti dve? Vsako leto nove obljube nove vlade v Italiji, 75-odstotna marginalna dohodninska stopnja v Franciji?

9. JPD stalno mantra, da samo strukturne reforme ne zadoščajo za končanje krize. Pri tem pa seveda ne more navesti niti ene države, ki je pravočasno opravila potrebne strukturne reforme, pa danes doživlja resne depresijske grožnje. Tiste, pod prisilo trojke skozi stisnjene zobe sprejete polreforme v problematičnih državah seveda ne štejejo. Pa še v tistih državah je možno že jasno opaziti znamenja preobrata negativnih trendov, na primer v Španiji in Portugalski, drugače od dveh glavnih reformnih zaostankaric tega trenutka, Italije in Francije, kjer o kakršnemkoli preobratu težko govorimo.

10. Glavni Damijanov argument za pritiske na Nemčijo je ekonomska dogma, da naj bi bile nominalne plače nefleksibilne navzdol in zato manj konkurenčne članice brez inflacije ne morejo izboljšati svoje relativne stroškovne neučinkovitosti. Pritiski v to smer naj bi povzročili neobvladljive upore in ogrožali demokracijo. Kar seveda nikakor ne drži. Precejšnje reforme in prilagoditve, vključno s splošnimi znižanji plač, je v tej krizi izpeljalo kup držav, nekatere prostovoljno (baltiške, Slovaška, Madžarska, Nizozemska, Velika Britanija, sem lahko štejemo tudi Irsko in Romunijo, čeprav sta bili v programih), nekatere pa pod prisilo trojke. Pa v nobeni še ni Hitlerja, nobena ni izstopila iz EU, tako da ta argument preprosto ne zdrži. Zaostankarji se bomo pač morali pridružiti.

Tale kolumna nikakor ni mišljena kot neki slavospev Nemčiji. Nemčija je navedena kot zgled dobre prakse, kako lahko tudi nekoliko zaspana in okorela razvita evropska država kljub demografski stagnaciji in birokratski paralizi EU še vedno uspešno drži korak v tekmi z azijskimi in ameriškimi tekmeci. Kot zgled, ki mu je treba slediti, ne pa ga ihtavo tlačiti v naše preživete sheme. Edina pot iz krize evra je ta, da se tudi države, ki tega doslej niso bile vajene, naučijo živeti z redom, dobro.