Po lovorikah končno tudi svež veter

Ljubljana – Vodilni v slovenskih klubih že dolgo tarnajo, da je košarka postala predraga, da bi bili lahko konkurenčni na mednarodni ravni. Letošnji finale državnega prvenstva je vendarle potrdil, kako malo je potrebno, da v dvoranah oživi navdušenje. Rogaška Slatina je bila mrzlično na nogah, otoplila se je tudi »ledena« Ljubljana.

Leta 2009 je Barack Obama postal prvi temnopolti predsednik ZDA. Film Revni milijonar je osvojil osem oskarjev. Borut Pahor in Jadranka Kosor sta podpisala arbitražni sporazum o reševanju mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, naša košarkarska reprezentanca pa je dosegla svoj največji uspeh, 4. mesto na EP. Vsi dogodki se nam zdijo zelo oddaljeni, a nič bližje ni 2. junij istega leta, ko je Union Olimpija proslavila svoj 15. naslov državnega prvaka. Naslednjega je dočakala v sredo.

Pred osmimi leti je nekdanji ugledni evroligaš prišel šele do polčasa finančne agonije. Zaradi maratonske bitke z dolgovi je imel v tej sezoni igralski kader za pičlih 350.000 evrov, kolikor na evropskem tržišču stane že en košarkar sila povprečne ravni, spomnimo pa se lahko približno sedemkrat dražjih stožiških zasedb, ki so ostale praznih rok. Četa mala, vendar izbrana, bi rekli na Balkanu, za kar gre veliko zaslug odličnemu motivatorju Gašperju Okornu.

Zdaj, ko se obetajo lepši časi, obogatitev seznama pokroviteljev in novo vodstvo, bi morali zato zelo paziti, da ne bi vsega dokončal »roj kobilic«, ki je zavohal denar. Ko ga ni bilo, manjkali pa so tudi uspehi, so bile Stožice najbolj osamljen kraj na zemeljski obli. Dvorana duhov je bila še pred mesecem dni, ko je kazalo, da se Olimpijini košarkarji ne bodo uvrstili niti v polfinale končnice DP, ter da je zaman prizadevanje vseh, ki so se trudili, da bi jih rešili pred stečajem in selitvijo v 4. slovensko ligo.

Rogaški vse čestitke, Unionu Olimpiji dvojna krona, je telegrafski povzetek sezone, ki je ponudila zanimiva finalna dvoboja v pokalu Spar in DP. Vse drugo bomo hitro pozabili. Naj se še tako poskušamo oprijeti zadnjih bilk optimizma in trepljamo po ramenih, o krizi slovenske klubske košarke najbolj zgovorno pričajo borni dosežki moštev v evropskih tekmovanjih in ligi ABA ter vse bolj izrazito izginevanje domačih igralcev z osrednje scene. V letošnjem finalu so imeli vidnejše vloge le Gregor Hrovat v ljubljanski zasedbi ter Tadej Ferme in 39-letni Dragiša Drobnjak pri Rogaški, vsi drugi so opravljali vloge vodonoscev in »mašil«, da so zadostili zahtevam po sedmih Slovencih v vsaki zasedbi.

Pri prvakih so nosili večino bremena MVP finala Devin Oliver, Brandon Jefferson, ki je v sredo natresel Slatinčanom 25 točk v drugem polčasu ob imenitnem izkoristku metov 4:6 za dve, 4:4 za tri in 5:5 pri prostih metih, ter najboljši posameznik lige ABA in pokala Spar Nikola Janković. »Olimpija je za malo denarja končno našla prave tuje okrepitve, odlične igralce in pozitivne osebnosti,« so upravičeno zadovoljni Olimpijini navijači, ki se lahko zahvalijo tudi Borisu Gorencu, saj zastopa Oliverja in Jeffersona. Pogrešali so še kakšnega domačega mladca, a nihče ne more reči, da ni bil glavni oder rezerviran tudi za Blaža Mesička. Toda fant se je že decembra odločil za prebeg v Italijo, kjer je do konca sezone zbral le 133 igralnih minut.

Marsikomu je bilo v sredo zato že kar žal, da se je sezona končala, saj bo težko zadržati ključne junake. Predsednik Olimpijinega sveta pokroviteljev Jože Mermal vendarle zagotavlja, da prihajajo lepši časi: »Dolg, ki je pred leti znašal 5,5 milijona evrov, še nedavno pa 1,9 milijona, smo znižali na milijon evrov. Zadnji del bomo odplačali v šestih mesecih, najpozneje v letu dni. Še pred poletjem pa bo Olimpija dobila novega predsednika, prvega moža Petrola Tomaža Berločnika. To sezono je rešil Gašper Okorn s košarkarji, za naprej pa moramo klub postaviti na trdne temelje, predvsem pa zagotoviti, da bo v moštvu čim več slovenskih igralcev. Združiti moramo vse sile za razcvet košarke v Sloveniji.«