SLANE NOVICE

Živeti od Cankarjeve skodelice kave

Objavljeno 28. julij 2014 23.41 | Posodobljeno 28. julij 2014 23.49 | Piše: Marjan Bauer
Ključne besede: Ivan Cankar

Lulanje je bilo čez krov, za večje zadeve smo ustavili.

Kot vedo vsi, ki se potikajo po vodah svetovnih in manj svetovnih morij, je na ladjah, barkah, jahtah, čolnih, splavih malo prostora. Po površini in prostornini. Nekoč se je na jadrnico dvomljivega slovesa in lepega imena Lepša sredi poletnega ljubljanskega dolgčasa vkrcal tovariš, ki je bil džentelman. Prvo pomeni, da je bil v partiji, drugo pa, da je bil kljub temu gospod. To je tako, kot če bi danes rekel, da si poznal poštenega tajkuna. Vendar je temu fantu redkih sposobnosti prvo samo služilo, da kot drugo ni bil občasno v arestu.

Ta tovariš gospod, recimo mu Miro, je med drugim bival na tem svetu tudi od tega, da je bil dedič avtorskih pravic od vsega, kar je napisal ali mislil naškrebljati danes že na tričetrt pozabljeni Ivan Cankar, ki so ga takrat v spodobnih nakladah prevajali v bratske jugoslovanske jezike.

A vrnimo se k zgodbi. Ko smo bili že kakšnih sedem dni na morja širjavah, nam je začelo primanjkovati cekinov, čeprav smo jih imeli ob odhodu iz Pirana kar zajeten mošnjiček. Denar bi zdržal dlje, če ne bi gospod Cankarjev dedič, ki je kot najstarejši plačeval, dajal tako hudih napitnin, da nas natakarji niso pospremili samo do vrat dalmoških beznic, ampak kar do barke. Če bi bil Miro ženska, kar pa dokazljivo ni bil, bi mu na vrhuncu socializmu poljubljali roko.

Cirkusi in predstave pa so postajali zaradi suše iz večera v večer bolj brez blišča, razsipnež je začel govoriti, da bi bil on že včeraj najraje v domačem mu Piranu, Lepša na jadra pa bo jutri komaj v zalivu Čikat na Lošinju. Gospod je bil sijajen, a včasih nekoliko siten, jezljiv družabnik. Zadnje je najbrž podedoval od brkatega sorodnika, spomnimo se samo, kako je Cankar zavrnil mater, ko mu je kuhala tisto znamenito skodelico kave. In od te kave in raznih hlapcev, ponižanih in pohujšanih, se je dolga leta redil njegov žlahtnik in naš kompanjon.

Dogodki na zaspanem sidru

Zaradi pravice in resnice, saj za to gre vsaj na papirju pri Ivanu, je treba povedati, da je bila naša barka vrhunec najbolj cankarjanskega neudobja. Lulanje je bilo po pimpkih čez krov, za večje zadeve pa smo ustavili, čof v morje, nekaj plavalnih zamahov in že je bila narava v naravi. Cankarjev dedič je to z držo, ki je mejila na aristokratsko anonimnost in neopaznost, počel v rosnih jutrih, ko je bila Lepša še na zaspanem sidru.

V morje je Miro navsezgodaj lopnil tudi v vedno čudovitem Čikatu, ki je zdaj za navtike prepovedan, razen morda za Ruse, čeprav jim že pohaja sapa. Ko smo se preostali trije krmežljavo prekljuvali v nov dan, se nam je počasi začelo dozdevati, da prijatelja nekam dolgo ni, da je bila potreba res velika. Minejo dve, tri, štiri ure, Mirka od nikoder. V gostilno ni mogel, ker nismo imeli prebite pare. Ali je utonil ali pa kaj drugega.

To drugo, neprimerno težje, bi morala ugotoviti jaz (stiki z domorodci) in prijatelj pisatelj, ki je v Slovenijo na Gorjance v knjigah uvajal vampirje in so potem novomeški policijski veljaki tja pošiljali tričlanske patrulje, ali je res kaj na tem. Kapitan ni bil za take oziroma sploh nobene delikatnosti, ostal je na barki.

Midva pa torej v čolničku na breg in k ljudski milici, kjer sva prijavila morebitno izginotje človeka, mogoče se je oseba celo utopila. Postaja je bila v hipu v luftu. Dežurni je kričal: »Ovi ga znaju!!!« pokazal se je sam komandir in že so naju gnali ven. Je Mirko koga ubil, je kdo njega, sva se spogledovala. Končali smo v še kar elegantnem hotelu. Že z vrat sva ob veličastnem sprejemnem pultu ugledala našega Mirka. Ni bil nag, tak, kot se je rodil ali čez 35 let z barke skočil v morsko stranišče. Nekakšno safari opravo je imel na sebi, pridušeno govoril v telefon in navrgel, naj si kaj naročimo na njegov konto. Rekonstrukcija in forenzika sta nam povedali naslednja dejstva.

Moker nagec
je zahteval vse

Zgodaj zjutraj se je na recepciji pojavil nag, še moker moški, povedal, da je drug, u stvari gospon Mirko ta in ta, Slovenac, da nima dokumentov, obleke in tudi denarja ne. Zahteval pa je najboljši apartma, kakšno od gosta pozabljeno, a ugledno, oprano in zlikano poletno oblačilo, odprt račun in telefon. Srečni svet še ni vedel, da ga čaka izum pametnih telefonov. Začuda, Miro mi nikoli ni zaupal formule, dobil je vse, čeprav je direktor hotela, ki je zdaj pil z nami, za vsak primer o vsem poročal policiji vseh vrst, tudi najbolj tajni. Midva sva gosta samo identificirala. Kot bi prepoznavala utopljenca. Ni bil daleč od tega.

Iz Ljubljane je zdaj ne več naš Miro priklical vsote denarjev z jugo nizi ničel ter zaročenko, ki je bila občasno tudi rada brez vsega, s posebno strastjo je odmetavala drage cunje. Lepši in mornarjem je tovariš gospod zaželel mirno morje. Za nami je kratko bevsknila nemška doga, ki si ga je prisvojila, ko je uredil formalnosti, kot se je izrazil, ko je spet prešel na izbran besednjak.

Naš barba, sveta preproščina, je potem na barki nekaj jecljal, da bo, ko bo velik, Cankarjev dedič. Sva z naseljevalcem vampirjev samo pljunila v morje. Še danes sem prepričan, da bi Miro dobil vse videno, nevideno in še več tudi brez tistih v bistvu cmeravih skodelic cankarjanskega kofeta.

Deli s prijatelji