Tiskane izdaje
Še bolj nenavadno je zato, ker tudi v poljudnih prispevkih in dnevnem časopisju pogosto beremo, da v tem času hitrega spreminjanja zemeljskega podnebja si znanstveniki niso edini glede vzroka teh sprememb: ali je povzročitelj zgolj človek, je to splošna in stalna smer zviševanja temperature, ali pa je to le nihanje in smo v medledeni dobi, ko bo po vrhuncu temperature ta spet začela padati in se bo Zemlja precej ohladila.
Prav Milanković je dokazal, da so astronomske spremembe (spremembe ekscentričnosti zemeljske orbite, spremembe nagiba zemeljske osi in spremembe, to je precesije, enakonočij) vzrok spreminjanja podnebja na Zemlji. Izračunal je, da so te spremembe ciklične in se ponavljajo na 100.000, 41.000 in 23.000 oziroma 19.000 let. Te spremembe vplivajo na osončenost Zemlje, s tem je povezana temperatura planeta, z njenim spreminjanjem pa menjavanje toplih in hladnih, ledenih dob.
Dunaj: med znanstveno elito
Milanković, rojen srbskim staršem v Dalju v Slavoniji, ni nameraval postati astronom. V srednji šoli se je odlikoval z znanjem matematike. Leta 1896 se je na Dunaju vpisal na Tehniško visoko šolo in 1904 dosegel doktorat iz tehničnih znanosti. Za državljane Avstro-Ogrske je bil študij v prestolnici privlačen in na najvišji ravni. Tako kot za Slovence, pravi M. Vogel v študiji o slovenskih študentih na Dunaju: »Dunajska univerza je pomagala ustvarjati slovensko meščansko, znanstveno in kulturno elito.«
Medtem ko je Milanković na Dunaju pripravljal doktorat, je bil na isti šoli študent tudi Milan Vidmar, naš znameniti elektrotehnik. Ob letošnjem Cankarjevem letu naj omenim še to, da se je istega leta kot Milanković na dunajsko tehniško šolo vpisal tudi Ivan Cankar, malo pozneje pa je prišel na Dunaj študirat tudi naš znani geograf Anton Melik.
Ali je imel Milanković kaj stikov s slovenskimi študenti, ni zaslediti. Pač pa je pozneje spoznal in sodeloval s svetovno pomembnima znanstvenikoma, Alfredom Wegenerjem, predhodnikom teorije tektonskih plošč, in Vladimirjem Köppenom, utemeljiteljem klasifikacije tipov zemeljskega podnebja.
Kanon Sončnega obsevanja
Po študiju se je Milanković najprej zaposlil na Dunaju kot gradbeni inženir in bil pionir ter teoretik za takratno novost – armirani beton. Že po nekaj letih je zapustil Dunaj in odšel na povabilo ministrstva za izobraževanje v Beograd, kjer je postal profesor uporabne matematike na Filozofski fakulteti. Pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama je utrpel veliko škode.
Takrat je objavil Prispevek k teoriji matematične klime in to je bil začetek njegovega življenjskega dela. V zvezi z njegovim raziskovanjem je tudi – sicer malo znana – njegova reforma Julijanskega koledarja pravoslavne cerkve (1923). Njegovo danes najbolj znano delo je, objavljeno leta 1941 v nemščini, »Kanon sončnega obsevanja in vprašanje ledenih dob«.
Pozornost zgodovini znanosti
Proti koncu dela svojega življenja se je posvetil zgodovini znanosti. V tej panogi je bil pionir in njen utemeljitelj v Srbiji. Objavil je več del iz zgodovine znanosti, od katerih naj omenim le Zgodovino astronomije (že leta 1951 je izšel slovenski prevod) in 22 stoletij kemije.
Milanković je bil član Srbske akademije znanosti in umetnosti ter nemške akademije Leopoldina, prejel je številna priznanja in odlikovanja, tudi zlati doktorat ob stoletnici dunajske tehniške fakultete, po svetu je postavljenih več njegovih kipov. Po njem se imenujeta kraterja na Luni in Marsu ter asteroid, Evropsko geofizično društvo podeljuje Milankovićevo medaljo (za raziskave in modeliranje dolgoročnih klimatskih sprememb), Nasa uvršča Milankovića med 15 največjih umov znanosti o Zemlji, če naštejem le nekaj najpomembnejših priznanj.
Da bi slovensko javnost spomnili na tako obsežno in pomembno Milankovićevo znanstveno delo, še posebno na teorijo o ledenih dobah, ki je zdaj morda še bolj sodobna, kot je bila ob njeni objavi, so se Slovenska matica, Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Vukova zadužbina Ljubljana odločili, da ob 60. obletnici Milankovićeve smrti 15. februarja priredimo v prostorih Slovenske matice v Ljubljani okroglo mizo o Milankoviću. Na njej bodo slovenski (Andreja Gomboc, Franci Gabrovšek) in srbski (Zoran Knežević, Aleksandar Petrović) raziskovalci govorili o zgodovini astronomije, Milankovićevih ciklih in kapnikih, Kanonu sončnega obsevanja in antropologiji podnebnih sprememb. To bo osvetlilo le delček Milankovićevega dela, saj je bil poleg gradbenega inženirja pomemben matematik, astronom, klimatolog, geofizik ... Vsekakor bo zanimivo slišati, koliko in če se še Milankovićeva dognanja skladajo s sodobnimi raziskavami in izsledki: se bomo začeli približevati novi svetovni ohladitvi ali bomo ostali na »vroči pločevinasti strehi«?
