Tiskane izdaje
Islandsko-danski koprodukcijski film Ognjišče, celovečerni prvenec scenarista in režiserja Gudmundurja Arnarja Gudmundssona, prinaša zgodbo o dveh odraščajočih fantih in ob tem odpira vrsto usodnih tem, ki sooblikujejo njuno življenje.
Gudmundur Arnar Gudmundsson velja za priznanega režiserja novega vala islandskega filma, ki je praviloma tudi scenarist svojih filmov. Scenarij za Ognjišče je napisal kot štipendiranec rezident v Parizu ob podpori kinofundacije canskega filmskega festivala. Filmi o odraščanju so skorajda postali žanr, ki se ga evropska kinematografija večinoma loteva resno in tehtno za razliko od večine hollywoodskih najstniških komedij, ko je največja travma najstnika, ali naj obleče črno ali rdečo majico z napisom Sem upornik.
Ognjišče je tudi zgodba o odraščanju dveh dobrih prijateljev v osamljenem ribiškem naselju na severu Islandije, otoku dolgih poletnih dnevov bolj kislega vremena. To so dnevi iskanja lastne spolne identitete in prvih spolnih izkušenj. Thor (Baldur Einarsson) in Christian (Blaer Hinriksson) odraščata v ne najbolj idealnih razmerah. Thor odrašča v družini, polni žensk (mama, dve sestri), brez očeta kot moškega vzornika. Christian pa v družini, ki jo trpinči njegov oče z izbruhi pijanskega nasilja. Njuno prijateljstvo, ki je večno, kot so večna le najstniška prijateljstva, je prežeto s prebujajočimi se hormoni, slapovi seksualnosti brez jasne smeri. Čeprav je večinoma usmerjena k puncam, jima tudi medsebojna naklonjenost ni tuja. Vendar se pri Christianu to pokaže kot ljubezen do svojega prijatelja. Kot oblika ljubezni, ki je v homofobni družbi islandskega podeželja prepovedana in jo nasilno preganjajo.
Avtor v prvencu s subtilno filmsko govorico naniza kontraste in nasprotja, ki preganjajo glavne like v procesu odraščanja, in to poudari s kontrastom narave, kjer živijo. Avtor ne sprejema polepšane podobe narave in odnosov, zato teži k brutalni in verodostojnemu pristopu realističnega filma, ki pokaže ljudi in okolico take, kakršni so, zanimive in dolgočasne, lepe in grde, puhle in pametne. V filmih si želi prikazati resničnost življenja z vsemi nejasnostmi, številnimi dvomi in vprašanji, ki jih to prinese. Film Ognjišče je prejel kar nekaj nagrad: lani na festivalih v Torontu, Benetkah (najboljši gejevski film), Čikagu (najboljši gejevski film), Solunu (posebna nagrada žirije) in letos v Dallasu (posebna nagrada žirije).
Gudmundur Arnar Gudmundsson
foto Roman Šipić
Gudmundur Arnar Gudmundsson, režiser in scenarist filma Ognjišče o islandskem podeželju in prvih spolnih izkušnjah.
Kako ste vi odraščali na Islandiji?
Odraščal sem v mestu in na podeželju, bilo je povsem drugače. Na podeželju sem imel veliko svobode, cela vas je bila naše igrišče, vsi smo se poznali in vsi so pazili na nas. Veliko časa smo preživeli v naravi, kjer smo srečali številne živali, to je bilo res srečno otroštvo. Vendar se ti kot najstniku taki kraji zdijo utesnjujoči, hitro spoznaš omejitve tovrstnega življenja. Ko sem živel v Reykjaviku, se prav tako ni veliko dogajalo. Prepričani smo bili, da pri nas ni nič zanimivega in dobrega in da vse zanimive stvari prihajajo iz Združenih držav Amerike.
Ko sem odraščal, je bila islandska družba zelo mačistična, kar je v najstniškem fantu porajalo veliko izzivov in pričakovanj, kako postati pravi moški. Glede na to, da smo pomorska država, je bilo treba iti na morje, če si hotel postati pravi moški. Jaz tega nikoli nisem naredil. Hotel sem postati umetnik, zaradi česar sem bil označen za slabiča.
V filmu Ognjišče spregovorite o odraščanju, iskanju spolne identitete, homoseksualnosti, alkoholizmu, nedelujoči družini in celo samomoru. Veliko tem za en film.
Te zadeve so vplivale name, ko sem odraščal. Takrat je bila homoseksualnost na Islandiji nesprejemljiva. Zelo sem se bal, da bi se zgodila meni. Sicer se ni, a sem šele kasneje spoznal, da so se nekateri moji prijatelji morali spopadati s tem. Šele ko sem odrastel, sem spoznal, kako težko jim je moralo biti takrat.
Najboljšemu prijatelju sem rekel, da če bi ugotovil, da sem homoseksualec, bi se ubil. In to sem resno mislil. Kasneje se je pokazalo, da je on homoseksualec, česar takrat nisem vedel, ker je to zelo dobro skrival. K sreči se je Islandija precej spremenila, postali smo bolj strpni do drugačnosti. Zato sem se tudi osredotočil predvsem na notranji boj junaka glede lastne spolne usmerjenosti.
Enemu glavnemu junaku je ime Thor, kot vikinškemu bogu groma, drugemu pa Christian, kot kristjan. Ste namerno izbrali ti imeni?
Ne. To se je zgodilo po naključju.
Veliko mladostnikov ima med odraščanjem homoseksualne izkušnje, vendar to še ne pomeni, da so homoseksualci. Lahko pa postanejo stigmatizirani, če se kaj takega razve, mar ne?
Če bo naša družba še bolj odprta, bodo verjetno najstniki bolj eksperimentirali in sami postajali bolj strpni. V času mojega odraščanja so bili fizični stiki med moškimi po eni strani 'zafrkancija' in si vedno moral sproti dokazovati okolici, da nisi gej. Moral si glasno govoriti, kako jih sovražiš.
Kako je bilo delati s tako mladimi igralci v tako zahtevnem filmu?
Dolgo smo se pripravljali. Osem mesecev smo imeli delavnice, dvakrat tedensko po dve uri. Dobro smo jih pripravili in bilo je zelo preprosto, ko smo se lotili snemanja. Bili so mi všeč, saj so ti mladi igralci prinesli svojo energijo na prizorišče snemanja. Je pa res, da smo se dogovorili, da se bodo udeležili snemanja brez mobilnih telefonov in uživanja sladkorja, da so se lažje zbrali.
Ker smo vedeli, da bo snemanje filma močno vplivalo nanje, so bile priprave natančne, ob stalnem sodelovanju njihovih družin. Bilo je tudi jasno, da jim ni treba narediti nečesa, česar nočejo. Je pa tudi res, da smo najtežje scene posneli najprej.
V filmu skorajda ni sonca, le oblaki in dež, kot da bi hoteli poudariti temačnost filma. Je to običajno poletje na Islandiji?
Da. Med snemanjem smo imeli celo tri sončne dni, kar sem uporabil na začetku filma. To je, na žalost, tipično islandsko poletje.
V tujini je film prejel številne nagrade. Kako je bil sprejet doma?
Presenetilo me je, da je postal velika uspešnica med islandsko mladino, čeprav mi je distributer dejal, da ga mladi gotovo ne bodo hodili gledat. Postal je film, ki si ga mlad par ogleda na prvem zmenku. Povedali so mi, da ga hodijo gledat skupine punc in se ob tem dokaj glasno zjočejo. Je pa tudi res, da je Ognjišče prvi islandski film o odraščajoči mladini. Čeprav je zaradi tehtne tematike verjetno namenjen predvsem odraslim, ga ti ne hodijo gledat, ker so prepričani, da je najstniški, če si ga tako množično ogleduje mladina.
