Sobota, 30. 7. 2016, 4.00
6 let, 6 mesecev
Intervju s trikratno olimpijko, atletinjo Alenko Bikar
Nekdanja olimpijka in najhitrejša poslanka v zgodovini parlamenta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,30
1
Nekdanja atletinja Alenka Bikar tudi osem let po sklenitvi uspešne športne kariere budno spremlja dogajanje v (slovenski) atletiki. Dejstvo, da nova generacija atletov uspešno prevzema atletski voz, jo prežema s ponosom, hkrati pa z zaskrbljenostjo sledi razkritjem dopinških nečednosti v Rusiji in pravi, da ima do dopinga ničelno toleranco.
Temperamentna, sončna, zgovorna … To je le nekaj pridevnikov, ki bi jih lahko prilepili k imenu Alenke Bikar. Danes 42-letna Vrhničanka je kot članica komisije za nagrade in priznanja na Atletski zvezi Slovenije ter podpredsednica Akademske športne zveze Olimpija še vedno vpeta v šport, ki ji je vcepil disciplino in tlakoval temelje za življenje. Je mati dveh otrok – oba sta podedovala izrazite športne gene – in sodelavka Zavoda za šport Ljubljana.
Rezultatsko ji največ pomeni 13. mesto v teku na 200 metrov na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996, drugo mesto na evropskem dvoranskem prvenstvu v belgijskem Gentu leta 2000 in uvrstitev v finale (končno peto mesto) svetovnega prvenstva leta 2001 v kanadskem Edmontonu, kjer se je kot edina belopolta tekmovalka prebila v sklepni del tekmovanja.
Tega leta je bila razglašena tudi za najboljšo športnico Slovenije. Med letoma 2012 in 2014 je bila državnozborska poslanka, mandata pa se v slogu misic spominja z besedami, da je šlo za zanimivo izkušnjo, ki pa je ne bi ponovila.
Pri 42 letih je Alenka Bikar taka kot v času športne kariere. Dinamična, zgovorna, mladostna ...
Te dni mineva 20 let od vaših prvih olimpijskih iger. V Atlanti ste leta 1996 – z 22 leti ste bili najmlajša tekmovalka v polfinalu – s 13. mestom v teku na 200 metrov dosegli svoj najboljši olimpijski rezultat. Menda ste obletnico iger, ki so Sloveniji prinesle dve srebrni olimpijski medalji, obeležili na prav poseben način.
Res je, letos je res posebno leto in toliko, kot ravno letos razmišljam o atletiki, nisem razmišljala že od konca svoje kariere. Ogromno je nekih dogodkov in spominov, povezanih z atletiko.
Končno sem lahko spremljala tudi evropsko prvenstvo v atletiki, kar mi res že dolgo ni uspelo. Ali je na sporedu ob nemogočih urah ali pa ni neposrednega prenosa na ustaljenih televizijskih kanalih.
Kar zadeva zabavo, ki jo omenjate, pa je bila prvenstveno namenjena mojemu nekdanjemu trenerju Juretu Kastelicu, ki letos praznuje 70 let. S prijatelji, s katerimi smo tekmovali za Atletski klub Olimpija, smo se že dlje časa dogovarjali za skupni piknik, potem pa smo ga združili z Juretovo zabavo.
- Pred nami so OI v Braziliji - kaj napoveduje urednik športa na siol.net?
- Kdo od atletskih zvezdnikov bo najbolj zaznamoval igre v Riu?
Maja letos se je številna atletska družba zbrala na zabavi presenečenja za njihovega nekdanjega trenerja Jureta Kastelica, ki je letos praznoval 70 let.
Menda je šlo za zabavo presenečenja, ki je nastala na vašo pobudo.
Zabavo sva organizirali skupaj z Brigito Bukovec, s katero sva še vedno v zelo prijateljskih stikih. Seveda nama je pri organizaciji pomagala tudi Juretova žena Neva, medtem ko se slavljencu o tem, kaj mu pripravljamo, ni niti svitalo.
Z Brigito sva "zbobnali" skupaj okrog 40 atletov, ki so pred leti trenirali pod Juretovim vodstvom in vse skupaj se je res dobro izšlo. Pravo presenečenje.
Izdelali smo mu tudi foto knjigo s fotografijami njegovih atletov, iz materiala, ki so mi ga poslali kolegi, pa smo mu spisali knjigo s pomenljivim naslovom Juretova atletska pravljica, v katero smo združili naše zgodbe.
Bikarjeva je ob tej priložnosti pripravila tudi posebno presenečenje za prijateljico Brigito Bukovec, ki ji je ob 20. obletnici olimpijskih iger v Atlanti izročila čokoladno zlato olimpijsko medaljo, ki bi ji po njenem mnenju pripadla, če bi upoštevali dopinško preteklost njene tekmice, Rusinje Ljudmile Enquist.
Presenetili pa ste tudi Brigito Bukovec.
Letos mineva 20 let, odkar je Brigita na olimpijskih igrah v Atlanti v šprintu na 100 metrov z ovirami osvojila srebrno olimpijsko medaljo, zlato je zgrešila za pičlih šest tisočink, zato se mi je zdelo vredno, da se spomnimo tudi njenega uspeha.
S pomočjo športnega komentatorja Andreja Stareta smo ji pripravili poseben video, ki smo ga nekoliko prilagodili. Šlo je za video finalnega teka z ovirami iz Atlante, Stare pa je ponovno posnel svoj govor. Prilagojen, seveda.
V njem je dal jasno vedeti, da je takratna zmagovalka, naturalizirana Švedinja Ljudmila Enquist, ki je pred tem finalom in pozneje večkrat padla na dopinškem testu, a ji zlate medalje nikoli niso vzeli, dopingirana in da je zlata medalja pripadla Brigiti. Zavrteli smo originalni in prilagojeni posnetek.
Kot je pred časom povedala v intervjuju za naš medij, si finalnega teka iz Atlante sploh še nikoli ni ogledala. To je bila torej zanjo premiera.
Da, zato je bila še toliko bolj presenečena. Pripravila sem ji tudi čokoladno medaljo, oblito z zlato barvo.
Omenili ste, da ste končno lahko spremljali celotno atletsko tekmovanje. Skakalec s palico Robert Renner je v Amsterdamu nekoliko presenetljivo osvojil bron. Kako optimistično zrete na novo slovensko atletsko generacijo?
Težko napovem, kako bo potekal njihov razvoj, sem pa neizmerno srečna, ker se je pojavila generacija, ki niza uspehe.
Po naši generaciji z Brigito Bukovec, Brigito Langerholc, Britto Bilač, Gregorjem Cankarjem, Maticem Osovnikarjem in drugimi je zazevala precejšnja vrzel, še posebej, če se osredotočim na šprinterske discipline. Pred leti se je mnogo več govorilo o atletiki kot pa danes.
Bili ste redni gosti v televizijskih oddajah z najboljšimi termini. Takrat smo praktično vse vedeli o vas.
Da, bili smo res uspešni in s tem smo bili deležni velikega odmerka medijske pozornosti. Danes pa je v ospredju toliko drugih športov, kjer smo Slovenci res izvrstni – leta 1998, na primer, smo se slovenske atletinje uvrstile na ekipno prvenstvo super lige, kamor se uvrsti samo najboljših osem ekip v Evropi, kar se bo težko še kdaj ponovilo –, kar atletiko postavlja bolj na stranski tir.
Alenka Bikar v družbi Marine Tomić, Britte Bilač in Primoža Kozmusa lani v Velenju.
Zakaj je po vašem mnenju tako?
Verjetno tudi zato, ker je na nacionalni televiziji manj neposrednih prenosov, nekaj pa je povezano tudi z rezultati, a tudi ti, roko na srce, niso bili slabi. Primož Kozmus je zadnja leta zelo uspešno vlekel slovenski atletski voz.
Kar zadeva medijsko izpostavljenost, pa moraš verjetno tudi kot oseba temu biti naklonjen. Nama z Brigito, na primer, nikoli ni bilo težko nastopati v javnosti, obe sva zelo zgovorni.
Danes je vrhunski šport do potankosti usmerjen, vse je točno določeno, raziskano, od prehrane do opreme, strogo odmerjenega športnega načina življenja. Je bilo že včasih tako?
Že včasih je bilo dokaj rigorozno, a je bilo od vsakega posameznika odvisno, do katere mere bo ta pravila upošteval. Naju z Brigito so na primer zanimale tudi druge stvari, ne zgolj atletika. Občasno smo hodili tudi v diskoteko Eldorado, to ni bilo nič takega. Vem pa, da je danes drugače in ko poslušam športnike, kaj vse morajo vložiti v uspeh, se mi zdi čudno.
Včasih smo si znali in tudi upali privoščiti kaj drugega. Življenje je že tako ali tako prekratko. Moj moto je vedno bil: zakaj bi se odpovedovali poslasticam?
"Življenje je že tako ali tako prekratko. Moj moto je vedno bil: zakaj bi se odpovedovali poslasticam?"
Tudi na pripravah smo vedno mešali zabavno s koristnim. Ogledali smo si na primer tudi kraj, kjer smo trenirali, se šli kopat in podobno. Imeli smo srečo, ker smo imeli takega trenerja. Jure je imel izredno širino. Znal se je pozanimati o vsem in nam te informacije posredovati v povsem svojem slogu, tako da smo si tudi kaj zapomnili.
V času moje športne kariere smo se imeli krasno in nikoli se nisem počutila prikrajšano zato, ker sem vrhunska športnica.
Je bil šprint edina disciplina, v kateri se vam je zdelo, da lahko uspete? Konkurenca je izredno široka in v svetovnem krogu je težko priti povsem na vrh.
Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi zaradi tega, ker je kje drugje konkurenca morda manjša, ali so zaslužki večji, presedlala drugam.
Poskusila sem vse od skoka v daljino do odbojke, ampak v daljšem šprintu sem se najbolje znašla. Imela sem izredno frekvenco in to sem znala dobro izkoristiti. Z dobrim treningom sem se, čeprav moja konstitucija ni ravno šprinterska, uvrščala med najbolje 'dvestometrašice' na svetu.
V zadnjih letih kariere je Bikarjeva v reprezentanci dobila izredno tekmico: jamajško šprinterko Marlene Ottey.
Trener Jure me je sicer pozneje skušal prepričati, da bi poskusila še tek na 400 metrov, ampak me ni zanimalo. 400 metrov je izredno zahtevna disciplina, še posebej na treningih. Dvesto metrov je povsem druga zgodba.
Menda upokojeni plavalci le stežka še kdaj skočijo v bazen. Kaj pa vi, se še kdaj odpravite na tek? Bi vas na primer lahko začeli srečevati na rekreativnih tekaških prireditvah? Maratonec Primož Kobe je letos na primer zmagal že na dveh prireditvah takšne vrste, na Teku štirih mostov v Škofji Loki in Nočni 10ki.
Pred kratkim so me atleti iz kategorije veteranov vabili, naj se jim pridružim, a sem jim odvrnila, da se še ne počutim kot veteranka (smeh, op. a.). Morda pri 50 letih.
Kar pa zadeva rekreativne prireditve. Ko bodo na sporedu teki na 200 metrov, pridem, na deset kilometrov pa me ne bodo videli (smeh, op. a.). Zame je takšna razdalja prava muka. Raje grem na štadion in naredim deset ponovitev teka na sto metrov.
Z Marjanom Kernom je druži 26-letna ljubezenska zgodba, v kateri sta se jima rodila dva otroka.
Z vašim dolgoletnim partnerjem Marjanom imata dva otroka. Ju usmerjata v šport ali sta glede tega bolj previdna in zadržana, glede na to, da veste, kaj vse vrhunski šport potegne za seboj?
Sin je star šest, hčerka pa bo dopolnila deset let. Za zdaj ju ne usmerjam v določen šport, saj smo kot družina že tako neprestano aktivni. Hodimo na izlete, v hribe, se zapeljemo s skiroji, kolesi …
Trenutno mi namreč način, na katerega otroke vpeljujemo v šport, ne ustreza. Vse je prehitro, prehitro jih čakajo tekmovanja. Tega ju poskušam za zdaj še obvarovati.
Pika obiskuje tabornike, v okviru šole pa enkrat tedensko hodi na atletiko. Je zelo hitra, oba otroka imata zelo dobre športne gene, a vsi vemo, da to še zdaleč ni dovolj.
Za uspeh je poleg talenta treba imeti željo, vztrajnost, ljubezen do športa, pravi Bikarjeva. Z atletoma Maticem Osovnikarjem in Brigito Langerholc je Alenko družilo tudi to.
Kaj je po vašem mnenju še treba za uspeh?
Treba je imeti željo, vztrajnost, šport moraš imeti rad. Danes je drugače, kot je bilo v naših časih. Nekateri otroci danes trenirajo iz napačnih razlogov in s tekmovanji začnejo bistveno prezgodaj.
Sama sem na primer atletiko začela trenirati pri 12 letih, prej sem se z njo ukvarjala le v sklopu šole. Danes šole za to ne skrbijo več, vse je prepuščeno staršem in to je napaka.
Športno kariero ste sklenili leta 2008. Vas ljudje še vedno prepoznavajo?
Naša generacija me seveda pozna, zaradi rezultatov in pojavnosti v medijih, mlajši pa ne več. Morda samo po imenu.
Na družbenih omrežjih niste prisotni.
Ne, nimam nobene želje po tem in je nikoli nisem imela. Mi je pa pred dnevi nečakinja omenila, da imam profil na Facebooku. Seveda ga nisem sama ustvarila, ampak nekdo drug. Nek Španec je oblikoval celo stran o meni. Z mojimi fotografijami in posnetki.
Zadnjica Bikarjeve je še vedno velik hit spletnih omrežij. Kompilacija posnetkov tega atributa je na YouTubu zabeležila že več milijonov ogledov.
No, zelo so se potrudili tudi s posnetki vaše zadnjice. Na spletnem portalu YouTube jih kar mrgoli.
Res je, večkrat se pošalim, če me kdo ne pozna, naj samo v iskalnik vtipka moje ime in no, poskusite (smeh, op. a.) … Upam, da me ljudje poznajo zaradi rezultatov in ne zgolj zaradi zadnjice. Se je pa ne sramujem, vem pa, da to spada v paket Alenka Bikar, da je del mene.
Je bilo že v času vaše kariere veliko debate o tem delu telesa?
Ne spomnim se, mi je pa danes žal, da tega nisem bolje izkoristila. V bistvu sem samo enkrat. Ko je moj takratni sponzor, podjetje Škoda, na tržišču predstavil novo izvedbo škode fabie s spremenjenim zadnjim delom, smo naju povezali v smislu, da je pred vami najlepša zadnjica.
Atraktivni del telesa je samo enkrat izkoristila v promocijske namene.
Kar pa zadeva posnetke na YouTubu: režiserji so pač vedno na preži za zanimivimi kadri in očitno jim je bila moja zadnjica zanimiva. Verjetno zato, ker je bila bolj ženska, in ne tako napeta kot zadnjice drugih (smeh, op. a.). Jaz to jemljem kot kompliment.
Se je pa zgodba z zadnjico začela povsem slučajno. Na svetovnem prvenstvu v Edmontonu je fotograf Reutersa posnel par mojih fotografij in ta fotografija je pristala v angleškem tabloidu The Sun. Moj trener Jure ga je povsem po naključju prelistal v času naših priprav na Tenerifu. Moja fotografija je bila objavljena v rubriki Rear of the year, torej zadnja plat leta.
V članku so uporabili fotografije štirih športnic. Spomnim se, da mi je družbo delala tudi teniška igralka Ana Kurnikova. Ja, bilo je kar nekaj smeha na to temo. Pozneje je še Tomi Lombar, fotograf Dela, objavil podobno fotografijo … Iz tega pa je nastalo vse mogoče.
"Do dopinga imam ničelno toleranco. To velja za športnika in njegovo ekipo."
Že na začetku pogovora ste se v zvezi z rusko-švedsko atletinjo Enquistovo dotaknili dopinga v atletiki. Letošnje evropsko atletsko prvenstvo je minilo brez prisotnosti ruskih atletov, enako bo veljalo tudi na olimpijskih igrah v Braziliji. Vas je to presenetilo ali so se govorice o nečednostih med ruskimi atleti širile že v preteklosti, v času, ko ste bili še aktivni v atletiki?
Da, govorilo se je marsikaj, pa tudi sami smo vedeli, kaj se dogaja. Nekdo je v preteklosti že padel na dopinškem testu, nekdo je v letu dni svoj rezultat na sto metrov izboljšal za pol sekunde, kar je skoraj nemogoče. A je dejstvo, da dokler zlorabe ne dokažejo, ne moremo trditi, da je nekdo kriv.
Sicer pa imam sama do dopinga ničelno toleranco. Zanemarimo zdaj negativne vplive na zdravje, poglejmo samo, kako to oškoduje ostale. Sama sem bila zaradi takih primerov kar nekajkrat oškodovana. Najmanj, kar lahko rečem, je, da uporaba prepovednih sredstev ni poštena.
"Upam, da bo protidopinška komisija čim bolje opravila svoje delo, obžalujem le, da že v času moje kariere pri odkrivanju kršiteljev ni bila tako uspešna."
Odsotnost ruskih atletov z velikih tekmovanj je lahko velika priložnost za druge. Našim atletom sem že pozimi na podelitvi za atleta leta svetovala, naj na letošnjem evropskem prvenstvu dodobra izkoristijo dejstvo, da na prvenstvu ruskih atletov ne bo. V Amsterdamu se je njihova odsotnost še kako poznala in nekateri naši športniki so to zelo dobro izkoristili.
Škoda je le, ker Maja Mihalinec v polfinalu ni ponovila teka iz kvalifikacij, saj je imela res odlične možnosti za uvrstitev v finale, tam pa se, kot vemo, res lahko zgodi marsikaj. Vprašanje, če se ji bo takšna priložnost ponudila še kdaj. Evropska konkurenca je le manjša kot svetovna.
Alenka Bikar o dogodku z olimpijskih iger, ki ga najbolj obžaluje. Kliknite za ogled videa!
Ste bili tudi sami deležni kakšnega nespodobnega dopinškega povabila?
Ponudbe so bile. Ali te je menedžer vabil v svojo ekipo in obljubljal, da bomo še boljši, pri čemer smo vsi vedeli, na kaj cilja, ali pa je šlo za povabilo trenerja iz drugih držav, ki te je vabil v svojo reprezentanco. Češ da imaš potencial in da bi bil pod njegovim nadzorom lahko še boljši.
V zadnjem obdobju vaše kariere se je slovenski reprezentanci pridružila izjemna jamajška šprinterka Marlene Ottey, ki je bila vaša neposredna tekmica. Kako ste gledali na to dokaj presenetljivo situacijo?
Ja, noro. Katastrofa (smeh, op. a.). Seveda mi ni bilo všeč, ne zato, ker je prišla, ampak zato, ker gre le za svetovno rekorderko. Zanimivo je, da je svetovna dvoranska rekorderka na 200 metrov, slovenskega rekorda na tej razdalji v dvorani pa ji ni uspelo doseči.
Obžalujem samo to, da je v Atenah odtekla rekord na 200 metrov, jaz pa sem ga imela v nogi, a sem tekla s skupino, ki je imela veter v prsi, ona pa v hrbet in mi ni uspelo. Škoda. To je šport. Nimaš kaj.
Na vsake olimpijske igre je odšla s ciljem, da postavi osebni rekord, a se ji ni vedno izšlo. "Še najbolje mi je šlo v Atlanti, kjer nihče, razen trenerja, ni pričakoval, da bom dosegla kak odmevnejši rezultat."
Prej ste omenili, da so evropsko prvenstvo včasih organizirali samo vsake štiri leta in da je bila uvrstitev nanje velik prestiž. Še večji je brez dvoma uvrstitev na olimpijske igre. Vam je to uspelo trikrat, leta 1996 v Atlanti, 2000 v Sydneyu in 2004 v Atenah. Najboljši rezultat ste dosegli v Atlanti, kjer se v se uvrstili v polfinale in v teku na 200 metrov zasedli 13. mesto.
Ja, je pa treba omeniti, da se je vmes nekoliko spremenil sistem. Včasih je polfinale res pomenilo uvrstitev med 16 najboljših, danes je to 24 najboljših. To pomeni, da se je lažje prebiti v polfinale. Veliko stvari se je spremenilo.
Kakšne ambicije ste imeli na igrah?
Na vsake olimpijske igre sem odšla s ciljem, da postavim osebni rekord, ni pa se mi izšlo. Najbolje mi je šlo v Atlanti. Nihče ni pričakoval, da bom dosegla kak odmevnejši rezultat, a je trener že na zadnjih treningih večkrat poudaril, da sva z Brigito v življenjski formi.
V Atlanti sem postavila svoj osebni rekord, se uvrstila v polfinale in zasedla 13. mesto, česar od mene ni nihče pričakoval.
Bikarjeva o najbolj nepozabni olimpijski epizodi. Kliknite za ogled videa!
V Sydneyju sem bila še hitrejša, a sem imela smolo, saj so se iz naše skupine v naslednji krog uvrstile samo prve štiri po uvrstitvi, jaz sem bila peta, ne pa po času.
V Atenah mi jo je zagodel veter. Če je kaj pokvarilo rezultat na veliki tekmi, je bil to veter ali poškodba, kar se mi je zgodilo v Sevilli. Jure je znal odlično tempirati formo.
Leta 2008 ste se sklenili športno kariero. (Sklepna slovesnost se je začela ob 11.21, v čast njenega osebnega rekorda na 100 metrov, ki znaša 11,21 sekunde, op. a.) Kako boleč je bil prehod v civilne sfere življenja?
Ni bilo lahko. Mislim, da drugje, recimo v državah nekdanje Jugoslavije, znajo precej bolj ceniti športnike kot pa pri nas. Tudi tam so sicer tarče kritik, a jih znajo ceniti kot svoje junake. Ne samo na papirju in zato, ker so glavni promotorji države in pozitivni liki, tam jim to tudi pokažejo. Pri nas je to bolj na papirju, poleg tega se bolj kot uspeh poudarja neuspeh, kot bi komaj čakali na to, da se nam zgodi.
"Ob sklenitvi športne kariere se zelo hitro pozabi na športnika. Zdaj se v korist tako aktivnih kot nekdanjih vrhunskih športnikov proti temu aktivno bojujemo. V zvezi s tem sem se angažirala že v času svojega poslanskega mandata."
V času, ko se pripravlja nov zakon o športu, smo športniki stopili skupaj in se zavzeli zase. Opozorili smo na dejstvo, da smo po koncu športne kariere pozabljeni. Ko enkrat končaš kariero, te nikjer več ni, kot da te nikoli ne bi bilo."
Kako hitro se je pozabilo na vas?
Zelo hitro, se pa zdaj v korist tako aktivnih kot nekdanjih vrhunskih športnikov aktivno bojujemo proti temu. V zvezi s tem sem se angažirala že v času svojega poslanskega mandata. V času, ko se pripravlja nov zakon o športu, smo športniki stopili skupaj in se zavzeli zase. Opozorili smo na dejstvo, da smo po koncu športne kariere pozabljeni. Ko enkrat končaš kariero, te nikjer več ni, kot da te nikoli ne bi bilo.
Država zadnje leto na tem področju napreduje in dobro poskrbi za aktivne športnike. Imajo službo, urejeno zdravstvo, štipendije, študij na daljavo … Ko pa s športno kariero končaš, te takoj odrežejo od vsega. Ko sama nisem več imela statusa kategoriziranega športnika, so mi že naslednji dan izročili knjižico o zaposlitvi. In potem te nikjer več ni.
Mislim, da nas na državni ravni zdaj jemljejo bolj resno. Na Olimpijskem komiteju Slovenije smo z letošnjim letom ustanovili Klub slovenskih olimpijcev, kjer se skušamo čim več družiti in zasnovati kakšne predloge. Navsezadnje bodo vsi ti, ki so zdaj aktivni, nekoč nekdanji. Od Petra Prevca do preostalih, vsi bodo enkrat na točki, na kateri smo zdaj mi.
Kakšnih večjih sprememb mi verjetno ne bomo dočakali, upam pa, da jih bodo vsaj generacije za nami.
Športno kariero je sklenila leta 2008. K odločitvi jo je spodbudilo dejstvo, da se ni uspela uvrstiti na olimpijske igre v Pekingu.
Vam je ime Alenka Bikar kakorkoli pomagalo pri iskanju zaposlitve po koncu športne kariere?
Včasih mi je ime koristilo, včasih škodovalo. So pa vedno očitki, da si nekaj dosegel zaradi imena in ne zaradi svojih sposobnosti.
Kje ste trenutno zaposleni?
Delam na Zavodu za šport Ljubljana. Trenutno v fitnesu v Tivoliju skrbim za sprejem strank in sem jim na voljo za vse informacije, ki jih potrebujejo. Delam od 6. do 14. ure, razen poleti, ko je urnik nekoliko prilagojen. To mi trenutno zaradi družine zelo ustreza. Družina je moja prioriteta in ker sem popoldne prosta, res lahko veliko časa preživimo skupaj.
Kaj pa trenerstvo? Bi vas to zanimalo?
Da, to sem si vedno želela, a zaradi družine je to trenutno bolj kot ne neizvedljivo. To je popoldansko delo, z obveznostmi ob koncu tedna. Morda čez pet let, bomo videli. Je pa seveda tu cel kup težav, tudi ta, da moraš za prijavo na razpise za delo trenerja, obvezno dokončati fakulteto za šport. To pa je druga tema.
Dve leti je opravljala delo poslanke v državnem zboru. Danes pravi, da je bila izkušnja zanimiva, nima pa je namena ponavljati.
Druga tema je tudi politika. Leta 2012 ste v državnem zboru zasedli poslansko mesto Zorana Jankovića. Kako bi opisali izkušnjo poslanke Pozitivne Slovenije? Prej ste omenili, da so vas nekateri zaradi nje imeli bolj, drugi manj radi, kot pred tem.
Odgovorila bom v slogu misic: bila je zelo zanimiva izkušnja v življenju.
Ki bi jo želeli še kdaj ponoviti?
Ne, mislim, da ne. Mislim, da sem izvedela dovolj. Zelo težko je namreč karkoli spremeniti, čeprav smo v tem času nekaj spremenili in se še vedno trudimo. Tudi v prihodnje si želim delovati v športu, navsezadnje sem še vedno nekoliko prisotna v atletiki in športu, saj sem na Atletski zvezi Slovenije članica komisije za nagrade in priznanja ter podpredsednica Akademske športne zveze Olimpija.
Koliko resnice je v tem, da ste se potegovali za mesto direktorice Gimnastičnega centra Ljubljana?
Nič.
1