Cesar se odloči za vojno

Vojska, je zapisal ljubljanski dnevnik Slovenec v nedeljo, 26. julija 1914, v posebni izdaji, z nenavadno velikimi črkami na naslovnici. Avstro-Ogrska je pravkar prekinila diplomatske odnose s Srbijo, in to je bil prvi korak proti vojni z njo. Dvojna monarhija bo Srbiji uradno napovedala vojno šele dva dni pozneje, 28. julija ob 16. uri.

Po uboju prestolonaslednika Franca Ferdinanda, 26. junija 1914 v Sarajevu, je v dvojni monarhiji prišlo do silovitih demonstracij, na jugu države, zlasti na Hrvaškem in v Bosni, pa do množičnih pobojev Srbov ter uničevanja in požigov njihovega imetja. V Zagrebu so pravoslavci množično prosili za prestop v katoliško vero.

Kolesje vojn steče

Tržaški časopis Edinost je 30. junija 1914 komentiral ta izbruh množičnega sovraštva proti Srbom v dvojni monarhiji. Po mnenju časopisa je poulična drhal atentat na prestolonaslednika izkoristila za aktiviranje prikritega sovraštva proti vsem južnim Slovanom. »Nekateri dunajski časopisi so začeli valiti krivdo na Srbe na sploh, drugi na vse Jugoslovane in so že začeli kazati bič, s katerim bi bilo treba kaznovati vse Jugoslovane.«

Vojna se je radikalnim vladajočim desničarskim in militarističnim krogom pokazala kot učinkovito sredstvo, s pomočjo katerega bi huda notranja nasprotja, odprte mednacionalne spore in družbena protislovja potisnili ob stran in vsilili nedemokratične rešitve po lastnem okusu. Za oblasti, in zlasti za desnico, vojna ni pomenila samo spopada s Srbijo, temveč je ponudila tudi nepričakovano in dobrodošlo priložnost za odločilen obračun z »notranjimi sovražniki«.

Slovenec je v isti nedeljski številki (26. junija) pojasnjeval, kaj se dogaja na političnem prizorišču dvojne monarhije. Kolesje vojne je steklo gladko in z nepričakovano naglico ter za vedno obrnilo življenjski tok milijonov ljudi ter, kot se je pokazalo pozneje, spremenilo usode milijonov družin.

Prelomnica brez primere

Prva svetovna vojna je za vse evropske narode pomenila civilizacijsko in zgodovinsko prelomnico brez primere, in to je veljalo tudi za Slovence, čeprav v njej niso imeli nikakršnih kolektivnih interesov, ambicij in osebnih koristi, prav nasprotno, proti svoji volji so »prispevali« izjemne žrtve, in to v vseh pogledih za povsem tuje cilje.

Strasti v deželi so se kmalu pomirile, svetovna diplomacija je zelo aktivno delovala z najboljšimi nameni, da bi preprečila izbruh vojne, in kazalo je že, da se bo spor med Srbijo in dvojno monarhijo rešil po mirni poti.

Vojna se je uradno začela v pisarnah cesarske rezidence Schönbrunn, ko je cesar Franc Jožef I. podpisal ukaza o mobilizaciji in prekinitvi diplomatskih odnosov s Srbijo. Pri tem ni šlo za čustveno dejanje ostarelega avstro-ogrskega vladarja oziroma za maščevanje Srbiji zaradi uboja njegovega nečaka Franca Ferdinanda, saj cesarju njegov nečak, prestolonaslednik, ni bil preveč pri srcu.

Ko so cesarjevi svetovalci pripravili besedilo ultimata Srbiji, ga je cesar nekaj dni še sam proučeval in dopolnjeval. Madžari so vojni s Srbijo najprej ostro nasprotovali, pozneje pa so pod pritiski z Dunaja popustili. Ko je cesar podpisal omenjene ukaze, ki so sprožili začetek prve svetovne vojne, je dejal: »Nisem mogel ravnati drugače.« Šlo je za stvar ugleda in časti: če bi dvojna monarhija mirno požrla uboj nadvojvode Franca Ferdinanda, ne da bi kaznovala Srbijo, bi to zanjo pomenilo ponižanje in priznanje, da pristaja na status drugorazredne evropske velesile, s katero se tudi majhne nove države lahko igrajo po mili volji.