»Hlapci so slovenski Hamlet, večna klasika, nekakšen siže vse Cankarjeve dramatike,« je med drugim ugotavljal režiser Sebastijan Horvat na četrtkovem simpoziju v Slovenskem gledališkem inštitutu. »Največja slovenska drama«, kot jo je označil Horvat, je že zdavnaj postala kanonična, prav tako so ponarodele številne replike iz nje, toda ravno njihova vsesplošna, pogosto površna raba jim je, kot pravi, v veliki meri »odvzela ostrino in resnično vsebino«. Podobno meni režiser Janez Pipan, avtor zadnje postavitve Hlapcev v ljubljanski Drami, ki se je režije zato »lotil z mislijo, da je treba prav vsako besedo v besedilu natančno prebrati in razumeti, kakor je bila napisana, saj se je skozi čas nanje nalepilo mnogo različnih interpretacij, ki pa so bile vselej odsev določenega zgodovinskega trenutka«. Sleherno obdobje je namreč Hlapce zaznavalo in razlagalo po svoje.
Revolucija ali resignacija?
Vzemimo, je predlagal Pipan, repliko »Narod si bo pisal sodbo sam!«, ki so jo praviloma razumeli kot nekakšen revolucionarni poziv, a ima lahko precej različne pomene in se jo lahko v predstavi tudi izreče na več načinov – kot grožnjo, opozorilo, morda kot nekaj samoumevnega in vsakdanjega, nemara pa celo z nekakšnim ciničnim malodušjem. »Kajti pravi Jermanov nasprotnik v drami ni župnik, kot se morda zdi na prvi pogled, temveč prav hlapčevske duše, množica, ki hoče, da je svet ukrojen po njenih merilih. To je tisti narod, ki na volitvah pride na oblast in ki v resnici že od nekdaj piše sodbo drugim, ne sebi.«
Hlapci, katerih snov danes marsikdo vidi kot nekakšno arhetipsko problematiko slovenstva, so že ob izidu januarja 1910 sprožili burne odzive; takratna cenzura je v njih našla več kot 60 odlomkov, ki bi lahko ogrozili javni mir in red, zato načrtovane uprizoritve v Ljubljani ni bilo. Prvič so jih izvedli šele v Trstu leta 1919, torej po Cankarjevi smrti, in prav v obdobju med obema vojnama so bili tudi največkrat uprizorjeni, je analiziral dramaturg Rok Andres, ki je v teh stotih letih naštel skupno 34 postavitev v slovenskih poklicnih gledališčih, nato pa preučil odzive nanje: »Drama je vse od nastanka nosila močan političen naboj. Ob vsaki uprizoritvi Hlapcev so pričakovanja občinstva in strokovne javnosti visoka, kar priča o statusu, ki ga ima drama, in tudi kritika tem predstavam ne odpušča napak.«
Ravs je očaral tudi Francoze
V obdobju po drugi svetovni vojni postanejo Hlapci na slovenskih odrih manj pogosti, je opozoril dramaturg Blaž Lukan; v novejšem času lahko med posameznimi uprizoritvami mine tudi po deset let. »Te večje vrzeli se zdijo nekako povezane s prelomnimi Korunovimi režijami, ki so spremenile pogled na uprizarjanje Cankarja, in zaradi njih se je zdela postavitev te drame še večji zalogaj kot sicer.« Opozoril je še, da je bil Jerman v predvojni zaznavi sprva razumljen kot hamletovski junak, nato kot revolucionar, s prvo Korunovo postavitvijo Hlapcev leta 1967 v Celju pa postane neke vrste tragičen eksistencialistični lik.
Tudi sicer se je beseda večkrat vrnila na najslovitejše uprizoritve Hlapcev, med njimi na uprizoritev, ki jo je leta 1948 v ljubljanski Drami pripravil Slavko Jan in še danes velja za enega največjih dosežkov slovenskega realističnega gledališča; doživela je tudi več kot sto ponovitev. Aldo Milohnić je podrobneje opisal okoliščine gostovanja te predstave v Parizu leta 1956 (med drugim je omenil razburjenje, ki je zavladalo med ansamblom ob novici, da so bili izbrani na ugledni mednarodni festival), pa tudi odzive, ki jih je bila tam deležna. »Francoska kritika je bila predstavi precej naklonjena, med vrsticami so jo sicer označili kot slogovno že rahlo zaprašeno, prav vsi pa so hvalili imenitno zrežiran skupinski prizor v krčmi.«
