Nedaleč od pivovarne ob Celovški cesti trinadstropni bloki skrivajo pravo zeleno oazo. Notranje dvorišče Ilirskih blokov, kot imenujejo bloke med Celovško cesto ter Malgajevo, Medvedovo in Rusko ulico, je namreč povsem skrito pred očmi mimoidočih na precej prometni Celovški cesti, in čeprav je lastništvo dveh zelenic precej razdrobljeno in neurejeno, notranje dvorišče služi kot otroško igrišče z igrali, prostor za piknik, zbirališče sosedov, nogometno igrišče ali poligon za skrivalnice. Ker je povsem ograjeno in za tiste, ki v blokih ne stanujejo, tudi nedostopno, je lokacija kot nalašč za razposajeno igro otrok. »Notranje dvorišče je razdeljeno na dva dela. Na enem so urejeni vrtički, drugi je namenjen druženju in igri otrok. Še pred leti je bilo območje povsem neurejeno in namenjeno predvsem sprehajanju psov, potem pa smo od bližnjega vrtca dobili igrala in uredili okolico, blato zasuli s peskom. Zdaj se stanovalci na prostovoljnih akcijah dvakrat na leto lotijo čiščenja in vzdrževanja ozelenjenih atrijev. To nas je povezalo,« je življenje v blokih, zgrajenih v 30. letih 20. stoletja, opisala Urška Kranjc, krajinska arhitektka in članica ekipe kulturno-okoljskega društva Paz!park.
»Otroci preživijo premalo časa zunaj«
Atrij Ilirskih blokov je bil le ena od postojank na vodenem sprehodu po Spodnji Šiški, ki so ga v sklopu dogodka Otroci živijo mesto v sodelovanju s Kinom Šiška pripravili v društvu Paz!park. Iz atrija se je skupinica odpravila proti šišenskemu koloparku, od tam pa še do igrišča pri osnovni šoli Riharda Jakopiča. Tokratni terenski ogled je bil nekaj posebnega, saj so pogled na različne prostore, v katerih preživljajo svoj prosti čas, predstavili otroci.
V društvu so dogodek – terenskemu ogledu so sledila predavanja strokovnjakov z različnih področij – namreč pripravili v želji, da bi odprli razpravo o izzivih odraščanja otrok v mestu v povezavi z načrtovanjem in oblikovanjem kakovostnega javnega prostora. »Otroci preživijo premalo časa zunaj,« so prepričani v društvu, kjer so ob tem poudarili, da bodo otroci več (prostega) časa preživeli zunaj, če bodo imeli na voljo okolje, ki bo blizu njihovega doma oziroma dobro dostopno, varno in hkrati dovolj zanimivo, da jih bo spodbudilo k igri.
Rezervacije mize na dvorišču
Zelenica notranjega dvorišča Ilirskih blokov je, sodeč po opisu Leva in Zorana, eden takšnih prostorov. Ko sta še stanovala v enem od blokov, sta med tednom tam skupaj z vrstniki preživela tri, ob sobotah in nedeljah pa tudi do šest ur na dan. »Obešalnik za perilo smo uporabili kot gol in igrali nogomet. Tukaj so sicer tudi pravi goli, a so manjši in je zato težje igrati,« je pojasnil Zoran, medtem ko ga je nekoliko starejši Lev dopolnil, da so s prijatelji tudi plezali po velikem drevesu sredi igrišča, se igrali skrivalnice in tekmovali, kdo skoči dlje z gugalnice.
So se starejši stanovalci, glede na to, da so vsa stanovanja obrnjena tudi na notranje dvorišče, kdaj pritoževali zaradi vrveža? »Ne,« sta bila odločna dečka. Dodala sta, da je bil atrij namenjen predvsem otrokom, starejši stanovalci so se jim redko pridružili. »Odrasli so prišli predvsem takrat, ko je kdo praznoval rojstni dan za mizo pod drevesom. Včasih se je tudi zgodilo, da je kdo na mizi pustil obvestilo, da bi mizo rad rezerviral za praznovanje rojstnega dne,« je pojasnil Lev, ki je kot prednost atrija izpostavil tudi bližino, saj so imeli prostor za igro kar pred domačimi vrati.
Nekoliko daljšo pot mora do enega svojih najljubših kotičkov v mestu prehoditi oziroma prekolesariti Matej. Čeprav je mestna občina lani uredila kolopark za Bežigradom, kjer je doma, se še vedno rad pripelje tudi do koloparka pri parku Tivoli, ki je bil prvi tovrstni grbinast poligon v mestu. »Kolopark uporabljajo vsi, od najmlajših na poganjalčkih do starejših kolesarjev. Ves čas tudi pazimo drug na drugega in se dogovorimo, v katero smer bomo vozili. Običajno ni gneče, asfalt pa tudi takrat, ko je moker, ne drsi,« je druženje v koloparku opisal mladi sogovornik.
