V Sarajevu čas za slovenski film

Utrip festivala je na vrhuncu; tudi s projekcijami slovenskih filmov. Avtorji se odmikajo od ustaljenih izrazov.
Fotografija: Prizor iz filma Martina Turka Dober dan za delo. FOTO: Bela Film
Odpri galerijo
Prizor iz filma Martina Turka Dober dan za delo. FOTO: Bela Film

Četrti in peti festivalski dan smo bili v Sarajevu priča premieram ali projekcijam slovenskih filmov. V tekmovalnem programu dokumentarnega filma selektorice Rade Šešić doživel svetovno premiero doživel film Fundamenti režiserja Petra Cerovška, predpremiero pa v nabito polni dvorani Multipleksa Cinema City film režiserja Martina Turka Dober dan za delo.

Dan zatem so mladi gledalci v Teen Areni navdušenjem pričakali mladinski film Gajin svet Petra Bratuša, v katerem poleg mlade glavne igralke Tare Milharčič, nastopata tudi Sebastian Cavazza in Ajda Smrekar, ob osmih  zvečer v Cinema City pa so si lahko ogledali dramo Rudar o povojnih pobojih in rudarju, ki naleti na Barbarin rov v režiji Hanne Slak.

Dober dan za Delo je socialna drama o mladem očetu, ki se bori, da bi našel dostojno delo, s katerim bi poskrbel za preživetje svoje mlade družine. Projek Martina Turka in Bela filma je bil na Slovenskem filmskem centru zavrnjen dvakrat, s producentko Ido Weiss sta ga že pospravila v predal, ko so ju iz sarajevskega festivala poklicali, da so pripravljeni vložiti v zgodbo in jo producirati. Tako je film nastal v okviru projekta SFF Sarajevo, mesto filma, pod producenti so podpisani Amra Bakšić Čamo, Jovan Marjanović, direktor CineLink Industry Days, Mirsad Purivatra, direktor festivala, in turški producent Enes Erbay.

»Martin v vseh filmih vzame pod drobnogled družino in družinske odnose ter ne glede na potek dogajanja na koncu ponudi možnost, da družina obstane,« je po predpremieri med sprejemanjem čestitk dejala producentka Ida Weiss.

Med gledalci in gosti so bila številna filmska imena iz regije pa tudi režiserka Sonja Prosenc, Mitja Ličen in Matevž Luzar, ki so prišli podpret svojega kolega.
 

Preveč dober človek


Armin (Aleksandar Seksan) je tik pred razgovorom za novo službo hišnika v osnovni šoli, njegova žena (Maja Zećo) je tik pred porodom, njegov šoloobvezni sin se stepe v šoli. Zaradi nesreče, ki ji je Armin priča, ko hiti na sestanek za službo, zamudi in službo dobi nekdo drug. Nemoč posameznika, ki se ne znajde v primežu neoliberalizma, ujame v začarani krog. Težava glavnega lika je, da je preveč naiven, sanjav in preveč dober človek, je dejal Turk. Ne znajde se v hektični, divji džungli, kjer se vsak bori za svoj kos mesa, in to dobesedno. Ena od Arminovih začasnih zaposlitev je namreč tudi delo v klavnici, a tudi tam ne prenese krivic in nepravilnosti. Namesto da bi privolil v podkupovanje, kraje, ki jim je priča, in se z njimi okoristil, ohrani svojo moralno držo
.


»Seveda sem imel najprej dvome, kako bom lahko film, ki je bil napisan za slovenskega igralca, delavca v okolju, ki ga dobro poznam, naredil v zame tujem jeziku in okolju,« je dejal Turk po projekciji filma. A videl sem, da je zgodba univerzalna, sploh ko sem se v dveh mesecih predpriprav poglobil v sarajevsko realnost, ki je prav tako polna posameznikov, ki v iskanju preživetja izgubljajo upanje in ne zdržijo pritiska sistema.

Martin Turk ni novinec na sarajevskem festivalu; tu se je predstavil kar s tremi kratkimi filmi. Priznava, da je Sarajevo do zdaj poznal skozi perspektivo festivala, druženja v strogem centru okrog Baščaršije: »Ko smo se med snemanjem selili po sivih blokovskih naseljih v predmestju Sarajeva, sem zares začutil mesto, v dobrem in slabem.«

Film so posneli v devetnajstih snemalnih dneh za 200.000 evrov. »Sodelovanje z Martinom Turkom je ena izmed najlepših izkušenj, kar sem jih doživela kot igralka,« je dejala glavna igralka Maja Zećo. »Subtilno vodenje igralcev, njegova mirnost in osredotočenost iz igralcev potegneta največ.«



Drugi film v bosansko-hercegovskem programu SFF je že omenjen Rudar,  tretji pa kratki igrani film Fountain scenarista in režiserja Gorana Vojnovića, ki se navezuje na Duchampovo znamenito delo Fontana.

Na koprodukcijski tržnici Cinelink se je predstavljal tudi Matevž Luzar s projektom Orkester, producentka filma je Petra Vidmar iz produkcijske hiše Gustaf Film, tam je bil tudi slovenski koproducent Staragara z Mihom Černecem na čelu, ki je predstavljal projekt Praznik dela scenarista in režiserja Pjera Žalica, Staragara je koproducent tudi pri hrvaško-slovenskem projektu Varno mesto (Safe Place) scenarista in režiserja Juraja Lerotića.


 

Tekmovalni program – osvobojenost izraza


Utrip festivala je na vrhuncu, projekcije na prostem privabljajo neverjetne množice – od 3000 do 4000 ljudi, razprodane so vse večerne premiere filmov v tekmovalnem programu, polne so tudi jutranje novinarske projekcije tekmovalnih filmov,
Tega si leta 2003, ko so začeli tekmovalni regionalni program, niso upali niti sanjati, je z nasmeškom povedala selektorica SFF Elma Tataragić in opozorila na zelo plodno leto regionalne kinematografije.

Deset izbranih avtorskih filmov iz Hrvaške, Srbije, Madžarske, Turčije, Romunije, Bolgarije in Gruzije izstopa v avtorskih pogledih in režijskih postopkih. Če bi lahko govorili o rdeči niti tekmovalnih filmov, je letos to osvobojenost izraza, tako od tematik kot od družbene realnosti.

Ema Tataragić, selektorica SFF. FOTO: Arhiv Festivala
Ema Tataragić, selektorica SFF. FOTO: Arhiv Festivala


»Mislim, da je to povezano predvsem z zrelostjo avtorjev, ki se odmikajo od obdobja, ki se je začelo v devetdesetih z razpadom komunizma, socializma in pri nas z razpadom Jugoslavije ter je trajalo do zdaj,« je dejala Elma Tataragić.

»Kot da se avtorji ne čutijo več obvezane, da se držijo svojega okolja, družbenih tem, ampak iščejo nove poglede na svet, na družbo, in to skozi individualne, osebne zgodbe. Morda bo zvenelo čudno, a kot da so se avtorji oddaljili od pamfletskega politiziranja resničnosti in prešli v osebno, ki postane univerzalno.«

Nekateri filmi tematizirajo adolescenco, kot turški film Tatovi golobov Osmana Naila Doğ​ana, ki je nekakšen hommage italijanskemu neorealizmu; drugi starševstvo, kot recimo hrvaški film Boba Jelačića Sam samcat, ki z izvirnim pristopom nihajoče kamere poskuša ujeti tesnobo mladega očeta v ločitvenem postopku, v kolesju birokracije, ko se tuji ljudje odločajo o tem, koliko časa in kolikokrat na teden bo smel videvati hčer.

Tudi film romunske avtorice Ioane Uricaru Limonada se ukvarja s problemom starševstva, a s perspektive preživetja v zbirokratiziranem sistemu: mlada mati Mara v želji, da bi svojemu otroku omogočila boljše življenje, pride iz Romunije v ZDA, tam kot medicinska sestra neguje bolnike in se poroči z enim izmed njih. A zatakne se na uradu za priseljence, ko ji uslužbenec pokaže drugo, temno plat demokratične države ter s pozicije moči pogojuje zeleno karto s spolnimi uslugami in nadlegovanjem.

O ljubezni in intimi govori še en romunski film, Princ in pol Ane Lungu, ki v zgodbi  o igralki, ki se zaljubi v madžarskega pisatelja, eksperimentira s filmskim jezikom, se poigrava s klišeji ljubezni.



Zanimiv je bolgarski film Aga, ki govori o Eskimih in inuitskem jeziku, kar je netipično za regionalno kinematografijo.

Neobičajna je tudi tema, ki se je (že tretjič) loteva hrvaški režiser, letošnji puljski nagrajenec Antonio Nuić s kriminalno dramo Mali o štirih navijačih kluba Dinamo, Bad Blue Boysih, ki jih spremlja že v zgodbi Sex, piće i krvoproliće.

Zdaj jih vidimo trinajst let pozneje, moške v srednjih letih, na odvajanju od alkohola in drog, marginalce, ki so si skoraj uničili življenje.

Eden izmed bolj pričakovanih filmov v tekmovalnem programu je bil srbski film Ognjena Glavonića Teret (Tovor). Voznik tovornjaka v času Natovega bombardiranja Srbije (1999) prevzame posel, da iz Kosova prepelje do Beograda tajni tovor, z njim se vozi prek neznanih krajev in pokrajin, in ne sprašuje ničesar. Teret je gotovo eden izmed najtežjih in najbolj mračnih filmov v programu, v glavni vlogi je izjemen Leon Lućev, ki je po mnenju mnogih resen kandidat za srce Sarajeva za najboljšega igralca.

Komentarji: