»Če ne bi priznali in bi imeli sojenje, bi vam prisodila 20 let,« je danes sodnica Ana Testen opozorila 45-letnega Olega Đajića, ki je sedel na zatožno klop zaradi štirih ropov. Najodmevnejši je bil tisti, ki ga je zagrešil marca v Delavski hranilnici na Dunajski cesti v Ljubljani in pri katerem se mu je zoperstavil policist v civilu Mihael Berlic, ki je tja prišel plačat položnice. Toda Đajić je svoje roparske posle priznal, sojenja ni bilo in dobil je sedem let in enajst mesecev. »Upoštevaje vašo kazensko evidenco je to res milostna kazen,« je poudarila sodnica. Đajić je namreč stari znanec policije. Prvič je bil obsojen leta 1997, zaradi ropa je dobil dve leti. Po tistem je zagrešil še okoli 15 tatvin, obsojen pa je bil še zaradi preprodaje droge in nasilništva.
Na policista z montirnim železom
Tokrat bo torej sedel zaradi štirih ropov, ki se jih je vedno lotil na enak način. S skuterjem se je pripeljal v bližino banke, v kateri je potem s čelado na glavi, da ga ne bi prepoznali, in s pištolo v roki zagrozil uslužbencem. Preplezal je pult, si postregel z denarjem in zbežal. Dvajsetega oktobra lani je obiskal Delavsko hranilnico v Stožicah, 5. januarja letos SKB v Bežigrajskem dvoru, 22. januarja Delavsko hranilnico na Fužinah in 8. marca spet isto banko kot prvič. Skupno je odnesel 51.440 evrov. Kot rečeno, je imel to nesrečo, da je bil marca v banki tudi Berlic. Najprej ga je le opazoval in miril prestrašene stranke, potem pa stekel za njim. Dohitel ga je že na pločniku pred hranilnico, ga spravil na tla in zadržal do prihoda kolegov. Đajić se mu je sicer odločno uprl. Čeprav je Berlic zaklical, da je policist in da naj miruje, ga je napadel z montirnim železom. Poškodoval ga je po glavi, nogi in prstu, utrpel je tudi izvin in nateg ramenskega sklepa. Zato so Đajića obtožili še kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. Obtožen pa je bil tudi zaradi orožja; za polavtomatsko predelano pištolo kalibra 9 milimetrov, ki jo je imel pri sebi marca in ki je pri nas prepovedana, ni imel dovoljenja.
Pustil svoj DNK
Berlic je danes povedal, da od obtoženega ne bo terjal odškodnine na račun nepremoženjske škode. »Sem etičen in moralen človek, zato sem tudi policist. Mislim, da nima denarja, vsaj ne zakonitega izvora, zato se temu odpovedujem,« je izjavil. Đajić je sprva ugovarjal, da bi se mu ob aretaciji upiral. »Ni res, da sem te z montirnim železom udaril po glavi. Imam posnetke, ki to dokazujejo,« je brez olike tikal oškodovanca. A da bo tudi to priznal, ker je pač navedeno v obtožnici in se je s tožilstvom dogovoril za kazen za primer priznanja »v paketu«. Sodnica mu je dala vedeti, da tako ne bo šlo, nakar si je v trenutku premislil in odločno zatrdil, da se je vse zgodilo natančno tako, kot piše v obtožnici. In da se je prej zgolj nepremišljeno odzval na Berličeve besede ter da upa, da se mu tokrat ne bo posmehoval, tako kot se mu je, ko je bil zaslišan v preiskavi. Sodnica je na koncu priznanje le sprejela. Tudi zato, ker je bilo podprto z dokazi: v bankah je Đajić pustil sled svoje DNK, izvedenec pa ga je po drži, postavi in obleki prepoznal tudi na posnetkih videokamer.
Tožilec Jože Jarc je predlagal sedem let in enajst mesecev in toliko mu je sodnica (ki po zakonu niti ne more izreči višje kazni) tudi prisodila. Pred razsodbo se je obtoženi izgovarjal, da se je po prihodu iz zapora junija 2016 znašel v stiski in izbral napačno pot. »Nič niste zašli s poti, ampak ste se vrnili na pot, na kateri sta bili že od leta 1997,« mu je svoje povedala Testenova, preden so ga odpeljali nazaj na Povšetovo.
