Pri dveh letih ne hodi, tehta 7 kg, diagnoze ni

LJUBLJANA – Sredi tedna se je 62-letna Nevenka Plut iz svojega stanovanja za Bežigradom odpravila na drugi konec Ljubljane. »Če se le da, pomagam vnučki in njeni hčerkici. Tudi danes imam s seboj nekaj hrane, skuhala jim bom kosilo. Veste, moja pokojnina ni visoka, tako da jim prav veliko ne morem pomagati. A upam, da bodo kmalu splezali na zeleno vejo. Bolj kot to me skrbi za pravnučko Samanto, ki ima razvojne težave – stara je dve leti, a tehta komaj sedem kilogramov. Toliko so težki normalno razviti polletni dojenčki,« je zamišljeno opisala tisto, kar ji najtežje leži na duši. Le malo za tem, ko je na zahodnem obrobju prestolnice, tam blizu Dolgega mosta, vstopila v stanovanje mlade družine, je prababica že začela kuhati. »Hja, kaj morem, taka sem,« se je kar malo opravičila ter besedo prepustila svoji 19-letni vnukinji Amandi Roškar in njenemu partnerju Janezu Kladniku.

Ne najdejo diagnoze

Mlada družina živi na Viču, v blokih škatlaste oblike, ki jim stanovalci pravijo kontejnerji. »Ne veva, kaj natančno je z najino hčerkico, saj se zdi, da prave diagnoze še niso našli. Nenehno ima preglede, ves čas obiskujemo zdravnika, a ničesar ne ugotovijo. Ne vemo, zakaj ne pridobiva teže, čeprav kar dosti poje. Dejali so nam tudi, da ne bo spregovorila, vendar zdaj že pove par besed, saj naju že pokliče, na slikah prepozna različne živali in zna z izrazom na licu in tudi z glasom povedati, kdaj ji kaj ni všeč in kaj ima rada,« pravi Amanda Roškar.

Zanosila je mlada, pri rosnih petnajstih: »Oba z Janezom sva se nosečnosti razveselila, saj sva otroka načrtovala. V naši družini smo že imeli najstniške mamice. A čeprav čisto vsi niso mogli sprejeti dejstva, da bom pri šestnajstih letih postala mamica, midva z Janezom veva, da se imava rada. Ko sem izvedela, da sem noseča, sem pustila srednjo živilsko šolo. Pozneje sem se sicer nameravala vrniti in končati trgovsko šolo, a ob stanovanjskih problemih in težavah, ki jih ima najina deklica, to ni bilo več mogoče.«

Kot pravi, je nosečnost potekala normalno: »Samo na pregledih pri ginekologinji se mi je zdelo, da ni vse ravno tako, kot bi moralo biti, čeprav mi nihče nikoli ni rekel, da bi kaj lahko bilo narobe. Med nosečnostjo sem se počutila v redu. Nato sem, tri dni pred rokom, v novomeški porodnišnici rodila s carskim rezom.« Tu beseda mlade mamice zastane, zato misel nadaljuje dekličin očka Janez Kladnik: »Ko so Samanto potegnili ven, ni mogla zadihati. Intubirali so jo in nato odpeljali v Ljubljano, na pediatrično kliniko.«

Ob rojstvu tri kilograme

Tako je bila mlada mamica Amanda, takrat stara komaj šestnajst let, štiri dni v novomeški porodnišnici, nato pa se je na ljubljanski kliniki pridružila novorojenki: »Ob rojstvu je Samanta tehtala skoraj tri kilograme, tudi njena velikost je bila normalna. Toda nato ni pridobivala teže, zato sva na pediatrični ostali dva meseca. Tedaj je imela tudi težave z dihanjem, saj so ji v nosek dali cevčici, imela je sondico za hranjenje, ugotovili so tudi kontrakture, torej otrdele sklepe kolena, kolkov in komolcev... Na splošno je najina punčka že od rojstva zelo slabotna.«

Po dveh mesecih, se spominjajo starši male Samante, so deklico s pediatrične klinike premestili v Šentvid pri Stični, kjer je center za zdravljenje bolezni otrok. Janez Kladnik se iz tega obdobja spominja še, da so mali Samanti že sestre in zdravniki v bolnišnicah govorili, da je borka. In to je ostala še danes. »Seveda,« ponosno potrdijo dekličini starši.

V dobrih dveh letih, odkar imata naraščaj, sta Amanda in Janez svojo deklico že mnogokrat peljala do zdravnikov: »Kaj vem, kolikokrat smo bili v bolnišnici. Dostikrat... Na začetku dvakrat ali trikrat vsak teden, zdaj pa smo petkrat ali šestkrat na mesec.« Mala Samanta, ki je že bila v operacijski sobi, trenutno čaka na novo operacijo, tokrat zaradi preklanega neba, kmalu pa deklico čaka še ena novost, saj bo začela obiskovati rehabilitacijski inštitut Soča. Pa bo kdaj shodila? »Tega nama nihče ne pove. Toda mislim, da ima močne nogice, saj se zna odriniti... A vse gre bolj počasi,« odgovori mlada mamica Amanda.

Neplačani računi

Kot rečeno, je Amanda pred tremi leti pustila šolo in zdaj skrbi za deklico, Janez pa je zaposlen kot varnostnik. Denarja torej ni na pretek – poleg Janezove minimalne plače dobi družina še okoli 230 evrov, kolikor znašata otroški dodatek in dodatek za nego otroka. Mlada družina ima streho nad glavo in je hvaležna za to, a ravno stanovanjski stroški jim povzročajo največje finančno breme: »Trenutno plačujemo okoli 200 evrov najemnine za stanovanje, temu je treba prišteti še stroške za ogrevanje, vodo, komunalo, elektriko. Pozimi to na mesec nanese tudi okoli 550 evrov...«

Tako, pravita Amanda in Janez, so se nakopičili neplačani računi: »Vedno poskrbiva za to, da plačava čim več računov. Če bi postali najemniki stanovanja, bi nam občina zagotovila subvencijo in bi bilo treba za najemnino plačati bistveno manj. Da pa bi se to zgodilo, je treba poravnati neplačane račune iz preteklega obdobja – dolg zdaj znaša že čez tisoč evrov.« Tudi na ljubljanski občini so nam potrdili, da bo treba pred podpisom nove najemne pogodbe poravnati neplačane račune. Tedaj, so dodali na občini, bo Amanda Roškar kot najemnica stanovanja lahko zaprosila za subvencijo, s čimer bi si lahko za 80 odstotkov znižala znesek, ki ga zdaj plačuje za najemnino enosobnega stanovanja. »Amandi Roškar svetujemo, da v čim krajšem času pristopi k poplačilu celotnega dolga ter nas o tem nemudoma obvesti. Po poplačilu celotnega dolga bomo pripravili novo najemno pogodbo v obliki notarskega zapisa ter s tem uredili pravico družine Amande Roškar do bivanja v predmetnem stanovanju,« so še pojasnili na ljubljanski občini.

Kot rečeno, nimata Amanda in Janez dobrih tisoč evrov od kod vzeti. Toda upata, da bosta – tudi s pomočjo dobrih ljudi, ki berejo te vrstice – kmalu splavala iz dolgov, uredila vse potrebne papirje za subvencioniranje stanovanja in si z znižanjem najemnine vsaj nekoliko olajšala finančno stisko, v katero je zašla njuna mlada družina.