Tiskane izdaje
Na televizijskem kanalu National Geographic so začeli predvajati desetdelno serijo o Albertu Einsteinu, slavnem fiziku, ki je spremenil svet. S svojim nenavadnim razmišljanjem, ko je ugotovil, da čas ni nekakšna neoprijemljiva ura, ki teče za vse vesolje enako, ter z nadaljnjimi razglabljanji je prišel do znamenite enačbe E = mc2. Enačba lahko pomeni blaginjo za človeštvo, če bomo preudarno uporabljali jedrsko energijo. Ali prekletstvo, če bodo postale atomske in vodikove bombe orožje v prihodnji vojni.
Z zalogo teh bomb, ki so si jih nakopičile velesile, je namreč mogoče v enem dnevu uničiti prav vse, kar je živega na površini našega planeta.
Spominjam se, da je v času, ko so le ZDA imele atomsko bombo, Einstein že predvideval, da jo bodo kmalu imele še druge države, kar bo pomenilo nevarnost za ves svet. Predlagal je nekakšno »svetovno vlado«, da bi preprečili spopad z jedrskim orožjem, ki nam grozi danes. To so na dolgo in široko kritizirali v podlistku Vprašanja naših dni, ki je izhajal v takratnem časopisu Ljudska pravica. Vendar niso objavili originalnega Einsteinovega teksta, da bi bralci mogli sami presoditi, koliko je bila tista kritika upravičena.
Einsteinova »svetovna vlada« naj bi bila precej drugačna od tiste, kakršno je hotel Stalin. Njegova vizija pa je bila dobro razvidna v sovjetskem vzhodnem bloku, kamor je do leta 1948 sodila tudi Jugoslavija.
Leta 1949 so še Rusi sprožili svojo prvo atomsko bombo in tekma v jedrski oborožitvi se je začela. Pozneje, leta 1952, so Američani sprožili svojo prvo vodikovo bombo, ki je bila osemstokrat močnejša od tiste, ki je uničila Hirošimo. Že dve leti zatem so vodikovo bombo izdelali tudi Rusi. Najmočnejša, ki so jo sprožili, je bila približno šestkrat močnejša od ameriške (skoraj 60 megaton). Tekmi v jedrskem orožju so se pridružile še druge države in danes ima svojo atomsko bombo tudi Severna Koreja.
Senzacionalističen
Vse zgoraj napisano pomeni, da bi morali filmu o Einsteinu nameniti precej drugačno veljavo kot številnim celovečernim filmom o Hitlerju, ki smo jih že videli na naši televiziji. Da ne omenjamo prenosov nogometnih tekem, glasbenih festivalov in podobnih predstav, ki jih nikoli ne prekinjajo s petminutnimi reklamnimi vložki. Ker je kanal National Geographic naveden le z začetnicami, sem prvi dve oddaji zgrešil. Začel sem torej s tretjo od desetih. Pa sem bil globoko razočaran, obenem z drugimi, ki smo pričakovali vse kaj drugačnega, kot je bilo tisto, kar smo videli.
Film je nekakšen senzacionalistični prikaz Einsteinovega življenja. Zdaleč prevelik je poudarek na postranskih dogodkih, ki so sicer resnični, vendar nimajo nobene pomembne veljave za samo jedro filma. Šokantnih in nepotrebno razvlečenih dogodkov je toliko, da je na začetku vsakega nadaljevanja in celo po vsaki petminutni prekinitvi zaradi reklam opozorilo, da bodo prizori v filmu morda prizadeli bolj občutljive gledalce. Vse skupaj me malce spominja na knjigo Pustolovščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni, ki jo je začel pisati Jaroslav Hášek, dokončal pa Karel Vaněk. Hášek je le redko vključil v pripoved kaj »zabeljenega« in še tega le toliko, kot natresemo drobnjaka na juho, da je bolj okusna. Vaněk pa ga je vsul toliko, da je postala neužitna. Z drugimi besedami: spremenil je karakter Háškove knjige.
Razočarani ljubitelji znanosti
Očitno film o Einsteinu ni narejen za tiste gledalce, ki jih zanima znanost, temveč za one druge, ki radi prebirajo rumeni tisk. Ker je drugih precej več kot prvih, nadaljevanko sestavlja kar deset enournih delov, s petminutnimi reklamami vsake četrt ure. Ali drugače, film je narejen predvsem zaradi dobička, zato je vse resne gledalce močno razočaral. Vseh deset enournih nadaljevanj bi lahko skrčili na tri 90-minutne nadaljevanke, ki bi jih predvajali neprekinjeno, brez reklam in bolj zgodaj zvečer. V prvem delu naj bi zajeli Einsteinovo mladost in obdobje do leta 1919, ko so z meritvami ob sončnem mrku dokazali veljavnost njegove relativnostne teorije, v drugem delu obdobje vse do prve atomske bombe, v tretjem pa ostanek, do Einsteinove smrti: čas, ko si je prizadeval združiti elektromagnetiko in gravitacijo in je svoje ideje vseskozi spreminjal.
Zato ni nič čudnega, da mu je na inštitutu za napredne študije v Princetonu, kjer je poučeval, neki študent na izpitu rekel:
»Ampak profesor, saj ste mi dali enaka vprašanja kot lansko leto!«
»Prav imate«, je odvrnil Einstein, »vendar so sedaj odgovori drugačni.«
