Na božični večer v Gradcu rojena avtorica velja za eno najboljših slovenskih pesnic. K objavi svojih prvi pesmi v nemščini naj bi jo spodbudil mož, češki Nemec in avstrijski častnik Novy, s katerim je sicer imela dve hčerki Nives in Fides.
Kmalu je začela odkrivati slovensko literaturo, zlasti moderno. Po letu 1920 je v nemščino začela prevajati izbrano slovensko poezijo, dela Otona Župančiča in Sonetni venec Franceta Prešerna. V slovenščino je prevedla tudi velik del Johanna Wolfganga Goetheja.
Za kongres PEN v Dubrovniku je prevedla izbor takrat najnovejših pesmi Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Dragotina Ketteja, Josipa Murna in Alojza Gradnika (Blätter aus der slowenischen Lyrik, 1933), ter tako svetu predstavila najvidnejše predstavnike moderne. Nato je izdala izbor jugoslovanske ženske lirike (Jugoslawische Frauenlyrik, 1936) in Prešernovih pesmi (Gedichte, 1936).
Od leta 1933 je objavljala svoje pesmi v slovenščini, po letu 1945 je objavljala otroško poezijo, kratko prozo in eseje, po 1950 pa spet liriko, v kateri izraža poleg resignacije tudi smrtno slutnjo. Izida svoje druge znamenite pesniške zbirke Oboki (1959) ni dočakala.
Med drugim je prijateljevala s kritikom in urednikom Josipom Vidmarjem (1895-1992), ki se je o pesnici kot edini ženski razpisal v svoji zbirki portretov pomembnih osebnosti 20. stoletja, Obrazi.
Lili Novy je nekaj časa živela na Češkem in na Reki, z materjo slovenskega rodu se je po očetovi smrti preselila v Ljubljano, na Stari trg 11, kjer je nato živela vse življenje.