Invalida tako pozdravil, da je ta danes policist

BLED – Nedaleč od otoka, kjer zvonček po legendi izpolnjuje želje, je našel svoj trenutni mir 68-letni doktor tradicionalne kitajske medicine Li Xiang Ming. Evropa mu je znana že dolga leta, na Madžarskem je bil najprej, nato se je preselil v hrvaško metropolo, kjer se je poročil in postal oče dveh otrok, a ga je vleklo k vodi, zato je šel na Reko, pred dnevi pa se je naselil v majhno stanovanje v Mlinem, na bregu Blejskega jezera. Nasmejan, šegav, hkrati izjemen mojster kitajske kulinarike, predvsem pa zanimiv v razlagi svojih nazorov in izkušenj v simpatičnem čebljanju v hrvaščini, ko gre prehitro, pa vmeša še ščepce angleščine ali madžarščine.

Prevzel ga je kung fu

Pot zdravnika se je začela v Pekingu, njegova družina se je preselila v kitajsko metropolo, ko je štel pet let. »Kot mladega fantiča me je prevzela filozofija kung fuja, ob tem da je bil oče znan zeliščar, ukvarjal pa se je tudi z bioenergijo. Učil sem se od njega in kmalu prepoznal svoje sposobnosti, saj sem v zelišča, ki sem jih nabiral sam, pretakal svojo energijo. Samoumevno sem šel na medicinsko fakulteto, izbral sem smer tradicionalno kitajsko medicino, ki sem jo natančno proučeval štiri leta, hkrati me je vleklo tudi v kirurgijo. Po diplomi sem bil tri leta zaposlen kot civilni zdravnik v vojaški bolnišnici v Pekingu, kjer sem zdravil partijske funkcionarje in vojaške oficirje. Tam nisem mogel več delati, zato sem se odločil za odhod v šaolinski tempelj za dve leti, nato pa se je moja pot obrnila spet ven iz tempeljskih zidov. Nekaj časa sem se vrtel po Pekingu, potem pa sem krenil na Japonsko, v Tokio, kjer sem naprej študiral naravno medicino.« Ob odhodu iz Kitajske je imel težave, saj je zdravil pomembneže domovine: »Enajst mesecev nisem dobil potnega lista za prehod meje, potem sem končno poklical visoke šefe v partiji, ki sem jih zdravil, in so mi le uredili odhod. Vmes pa sem delal celo kot novinar na področju kulture, pokrival sem pekinško opero.«

Mednarodna organizacija zdravilcev s sedežem na Japonskem je prepoznala njegove sposobnosti in znanje, hkrati tudi voljo prenašati izkušnje na druge, zato je dve leti in pol ostal v Tokiu. »Vrnil sem se na Kitajsko, potem se je zgodil Tian-men. Tukaj zate ni prihodnosti, sem si rekel, in s prvim letalom šel nazaj na Japonsko. No, sem čakal dva meseca, da so me spustili čez kontrolo na letališču. Na Japonskem sem spoznal madžarske zdravnike naravne medicine in odločil sem se za pot v Evropo.« Na Madžarskem je imel težave s pridobitvijo vizuma, a je s svojim znanjem dokazal, da je vreden zaupanja: »Človeka, ki je bil par let na berglah, sem postavil na noge, še več, vrnil se je celo na svoje delovno mesto policista, in takrat je bila to ena udarnejših novic v medijih. Rojen sem bil v malem pristaniškem mestu Jing Qao in sem pogrešal morje, Madžarska pa nima obale, zato sem šel na Reko, še prej v Zagreb. Od takrat, od leta 1989, nisem več šel na Kitajsko. Rad imam svojo domovino, a vendar se s kakšno potezo vodilnih ne strinjam in zato ne grem več nazaj.« Slovenijo je kmalu spoznal, saj je hodil na seminarje zdravilske in bioenergetske stroke v Rogaško Slatino, na Pohorje, bil je tudi že na Bledu. S sporazumevanjem nima težav, saj se je naučil japonsko, madžarsko in na koncu še hrvaško, ob tem da je angleško znal, še preden je prvič šel na tuje: »Sploh ni pomembno, katere smeri je medicina, važno je, da ljudem pomaga hitro in na pravi način. Hkrati je treba uporabljati logično mišljenje. Medicina se je v današnjem času zožila na popolno profesionalno obravnavo človeka, brez človeškega stika. Zdravniki nimajo niti trohice interesa za občutke pacienta in sploh ne razmišljajo, da se najboljše tablete skrivajo v človeku samem.«

Najbolj pomaga bioenergija

Bled ga je prevzel in pravi, da se bo v kratkem pozanimal, kje bi lahko našel svoj lastni prostor pod Alpami. Drzno pravi: »Sprašujejo me, kaj lahko zdravim, pa raje povem, da je zame najtežje pozdraviti pacienta po nepotrebni operaciji ali te, ki so pred srečanjem z mano pojedli preveč tablet brez repa in glave. Morda se sliši čudno, toda svet je bil ustvarjen v enem dnevu, zakaj se ne bi človek recimo raka ali sladkorne bolezni znebil v par minutah?« Pove, da odlični zdravniki kitajske medicine sploh ne uporabljajo zdravil, ki so znana v zahodnem svetu: »Ta odpravijo en problem, a jih takoj ustvarijo novih sto! Zahodna zdravila so dobra le proti infekciji. Najboljše zdravljenje je z bioenergijo, če jo le znate uporabljati. In še nekaj je zelo pomembno, česar zdravniki zahodnega sveta sploh nočejo prakticirati: pacientu, ki mu želijo iskreno pomagati, morajo najprej vrniti zaupanje vase in osebni optimizem. Potem se lahko vse pozdravi!«

Strasten kadilec, ki si tobak zvija, o tem pove: »Odločitev za prenehanje kajenja je težka in prenehati kaditi v enem dnevu morda pomaga telesu, zagotovo pa škodi duši. O tem je treba precej premisliti.« In še o modi pitja nekaj litrov vode vsak dan: »Ljudje smo različni in nekomu tri litre vode koristi, drugemu pa dela škodo. Piti tri litre vode na dan je, kot da bi vsem naročil, naj nosijo izključno čevlje številko 38!« Doktor Li pravi, da je planet poln raznovrstnih ljudi: »Nekateri verjamejo, drugi so skeptiki, toda večkrat sem dokazal, da lahko pomagam zunaj meja doumljivega. Tisti, ki sem jim pomagal, mi verjamejo, tisti, ki dvomijo, pa naj me preizkusijo, pa se bomo potem pomenili naprej.« Kot je sklepati ob pogovoru z njim, bo svoje znanje dokazoval kar pri nas, na bregu Blejskega jezera, za konec pa modro poda misel o zdravilstvu s kitajsko tradicijo: »Ni važno, ali je mačka bele ali črne barve, glavno, da lovi miši.«