Janko Veber: »Upam, da na naslednjih volitvah dobimo trumpa«

V skromno opremljeni pisarni v tretjem nadstropju parlamenta ima poslanec SD nad pisalno mizo obešen velikanski plakat, ki kaže naraščanje javnega dolga. Depresivni pokazatelj tega, kako globoko bredemo pod vodstvom te in prejšnjih vlad.

Na facebooku se sprašujete, kdaj bomo dobili na oblast politika, ki bo interese Slovenije postavljal na prvo mesto. Torej, kdaj?

Upam, da na naslednjih volitvah. Slovenija potrebuje program z rešitvami, ki bodo prepričale več kot 60 odstotkov naših ljudi. In ki nas bo združil. Zdaj je še čas, da zadeve ustavimo. Kajti če bomo razprodali vse, kar imamo, preprosto ne bo več pomembno, kdo pride na oblast, ker potem sami ne bomo več odločali o ničemer. Ni več časa, da bi državo prepuščali zaprtim krogom in interesnim skupinam.

Tak politik je Donald Trump.

On je tak, ki je jasno povedal: prva Amerika. In tudi pri nas velja, prva Slovenija, šele potem vse drugo.

Je on vam v redu?

Ko so me vprašali, ali podpiram njega ali Hillary, sem jasno povedal, da bi na volitvah podprl Sandersa, ker je bil dejansko za ljudi.

Trump je prav z glasovi ljudi prišel na oblast.

Drži, on se je obrnil k ljudem, hoče zagotoviti delovna mesta. Do tukaj je to gotovo princip delovanja, ki ga v celoti podpiram. Kakšen mehanizem bo uporabljal pri tem, kako bo ravnal na področju zdravstvenih storitev, politike izobraževanja in tako naprej, pa je nekaj, na kar še nimamo odgovora.

Kdo bo slovenski trump, bo prišel z leve ali desne?

Naj ljudje odločijo, koga čutijo, da bi zagovarjal njihove interese. Če strnemo politično dogajanje, ali je kakšna razlika, če državo vodi levica ali desnica? Ni razlike. Vsi so do zdaj imeli enak cilj, izčrpati slovensko lastnino in potem prevzeti oblast nad ljudmi brez lastnine. To se je dogajalo tako pod levimi kot desnimi vladami. V Sloveniji vlada samo interes priti do te lastnine. Kdor bo znal ustaviti ta proces, po mojem mnenju lahko dobi zaupanje ljudi.

Vlada trdi, da s privatizacijo zmanjšuje javni dolg.

Ravno v tem je največji, bom rekel kar naravnost, nateg ljudi. V finančni primanjkljaj se skuša zapakirati prisilo po razprodaji lastnine, zmanjševati socialne pravice, pokojnine, plače. Prav zato je to, da se je fiskalno pravilo dvignilo na ustavno raven, največja napaka slovenske politike.

Zakaj?

Iz preprostega razloga. Če vpišeš fiskalno pravilo tako, da omejiš zagotavljanje normalnega standarda v šolstvu, zdravstvu, pri socialnih pravicah, pokojninah, po drugi strani pa ni nobene omejitve, pod kakšnimi pogoji se lastnina države prodaja, je to enosmerna pot v revščino. V Sloveniji poteka ta proces. Če bi fiskalno pravilo govorilo tudi, da se denimo NKBM ne sme prodati po ceni, nižji od knjigovodske vrednosti, bi imeli povsem drugačne razmere. In se ne bi dogajalo, da interesna združenja to izkoriščajo in s preprodajo mastno služijo. To je legalno, ampak vse na račun ljudi.

Zakaj se nam to dogaja?

Ker ni nadzora. Pri nas nadzorni sveti ne delujejo. Delovali niso niti v času tajkunske privatizacije velikih podjetij niti takrat, ko je nastala finančna luknja v bankah, nadzora ni bilo ob prenosu slabih terjatev na slabo banko in nadzora ni, zdaj ko se terjatve poceni preprodajajo.

SDH in DUTB ste označili za krajo stoletja, zakaj?

Ravno zaradi prej omenjenega. SDH upravlja državno lastnino na ključnih področjih, v energetiki, zavarovalništvu, bančništvu, logistiki, prometu. To so ključne dejavnosti, ki jih država ne sme prodajati nenadzorovano. Predvsem se moramo vprašati, zakaj ta podjetja potrebujemo kot država. Odločitev, da se politika umakne iz upravljanja državnega premoženja in ga prepusti SDH, je bila največja strateška napaka Slovenije. Ta napaka ima temelje v ustavi, ki je družbeno lastnino podržavila.

Čigava je država?

Od ljudi.

Pa je res?

Problem je, ker je to napak zapisano v ustavi. Moralo bi pisati, da se družbena lastnina preoblikuje v skupno lastnino vseh. Sam sem podprl ustavno pobudo zaradi razlastitve nas državljanov, zaradi odtujitve družbene lastnine, ki je naša last, last ljudi.

Nadzornike v državnih podjetjih vendar postavlja vladajoča koalicija. Vi ste krivi za zanič nadzor.

To je navidezna slika, v resnici ni tako. Poglejte, kdo izdaja licence nadzornikom, ki pridejo v državna podjetja – zasebno združenje. Tukaj pridemo do Boruta Jamnika, ki vodi to združenje in si je organiziral mrežo nadzornikov, ki jim združenje za plačilo dodeljuje licence, oni odločajo, kje v upravi državnega podjetja bo kdo sedel. Stranke so zgolj servis za te popolnoma zasebne interese, dejansko pa ne odločajo, kje bo kdo sedel.

To so ostre besede. Ste imeli zaradi njih kdaj težave?

Nisem se srečal s takšnimi primeri. Vedno napišem samo to, kar stoji, kar se je v praksi izvedlo.

Vaš položaj je dvorezen, ste za nacionalni interes, ampak od banke v državni lasti jaz nimam nič, korist pa ima politika, ali elite, če hočete.

Naj še enkrat pojasnim. Moramo priti do izvora težav pri upravljanju državnega premoženja in bank. Pri tem upravljanju ni nobene odgovornosti. Če povzamem dr. Ribnikarja, pri nas si korporativno upravljanje predstavljamo tako, da nihče za nič ne odgovarja in da lastnik ne sme vprašati, kaj se dogaja z njegovo lastnino.

Kaj je torej rešitev?

Če je banka slabo upravljana, če ni nadzora, je ni treba sesuti in prodati tujcem, ampak bi morali zamenjati ljudi, ki to počnejo. Ključno je preprečiti táko licenciranje, da zasebno združenje daje soglasje. V upravljanje podjetij bi morali znova spustiti stroko, strokovnjake, ki poznajo dejavnost podjetja ali banke. Res je, da pri sistemski banki po novem daje soglasje tudi ECB, kar je zelo dobro.

Ali v Sloveniji sploh znamo upravljati svojo lastnino?

Ne strinjam se s tem, da Slovenci ne znamo upravljati svoje lastnine. Preveč uspešni smo bili v vsej svoji zgodovini. Poglejte naše izvoznike, ki uspešno prihajajo do tujih trgov, 70 odstotkov BDP ustvarijo. Pa tudi podjetja, ki jih zdaj razprodajajo, so v preteklosti ustvarili naši ljudje, naši strokovnjaki. To pomeni, da znamo.

Kaj je tipična napaka pri naših prodajah?

Prodaš Helios avstrijskemu podjetju, ki je bistveno manjše od Heliosa, in potem to v dveh letih s prodajo Japoncem zasluži 300 milijonov. In se še zadolži na račun Heliosa. Nadzorniki pa nič. Vprašati je treba gospode Jamnika, Medjo in Kuntariča, ki so bili poleg pri tem podpisu, kaj so počeli.

Zakaj Slovenija potrebuje državno banko?

Seveda potrebujemo strateško banko, kot vsaka država, zato da financira naše izvoznike, naša podjetja na trgih, kjer prodajajo svoje izdelke. In s tem našim ljudem zagotovijo službe in prihodnost. Ali Nemčija prodaja svoje banke? Sploh ne. Nobena razvita zahodna država tega ne počne.

Les je naša nafta, državno podjetje za upravljanje z lesom je vaš projekt.

Banke morajo tu odigrati svojo vlogo, da spodbudijo lesno verigo z ugodnimi krediti in se odločijo, da bodo to panogo spodbudile po celi verigi. Tako kot so avtomobilsko industrijo. Zato potrebujemo svojo banko. Ali menite, da bo tuja banka to naredila? Zagotovo ne, ker so danes zadovoljni, da jim izvažamo poceni surovino.

Državna banka je pred leti že dajala ugodna posojila, denimo za kurjo farmo v Srbiji, nam lastnikom pa je ostala večdesetmilijonska luknja. Bi bilo bolje, da tega ne bi počela?

Ravno zato opozarjam na slab nadzor v državnih bankah. Potegniti moramo jasno ločnico med posojili, ki sodijo v bančni kriminal, in posojili, ki so posledica menedžerskih odkupov. Teh je po nekaterih ocenah okoli milijardo. Dve milijardi je nastalo s tem, ko so izkoristili mednarodno finančno in gospodarsko krizo, da so podjetjem skrajšali kredite in jih tako stisnili v kot in nastali so slabi krediti. Naslednji korak je ocena bančne luknje. Kdo jo je delal? Študentje iz tujine so vrednotili nepremičnine po podjetjih. To sta dodatni dve milijardi, ki sta povsem špekulativno ocenjeni. To se je dogajalo, ker ni deloval nadzor, ni deloval regulator bank. Banke in njihovi nadzorniki so odgovorni, da niso vprašali, kako so prišli do ocene bančne luknje.

Na posojilu se vidi, kdo ga je odobril. Ali verjamete, da bo na podlagi teh papirjev nekoč kdo šel v zapor?

Verjamem. Denimo v primeru NKBM, kjer sem sam ovadil nadzornike in upravo, je do neke faze svoje naredila policija. Ta sicer še ni odkrila ničesar. Toda prijavo sem dal tudi na računsko sodišče in pričakujem, da bo opravilo revizijo. Naslednja je komisija za preprečevanje korupcije. Obvezna je revizija vseh prodajnih postopkov, ki so se zgodili v procesu sanacije bančnega sistema. Moramo priti do krivcev in moramo jih kaznovati.

O prodaji Mercatorja menite, da je katastrofa. Kdo je kriv?

Proces prodaje se je zgodil v času vlade Alenke Bratušek. Je pa treba proces revidirati, da bomo prišli do teh odgovorov.

Če je Bratuškova kriva, da je Mercator prodan, ste vi krivi, da Telekom ni. Si pripenjate to zaslugo?

Če kot minister za obrambo ne bi opozoril premiera na to, kar sem vedel, namreč, da bi se v primeru prodaje Telekoma tujcu pojavila resna varnostna vprašanja, ne bi opravil svoje naloge. Vprašanje je, ali bi nam novi lastnik zagotavljal enako raven storitve pri številki 112, da ne govorimo o drugih stvareh, ki se nanašajo na upravljanje in vodenje države. Jaz bi bil kriv, če kot minister predsednika vlade na to ne bi opozoril. To je bila moja dolžnost.

Poslovanje telekomov po svetu se s tehnološkim razvojem hitro spreminja, bomo našega sploh še kdaj imeli možnost prodati?

Menim, da moramo sprejeti odločitev, katerih podjetij ne smemo prodati pod nobenimi pogoji. In Telekom oziroma sistem telekomunikacij je eden od njih. Ima vrhunsko tehnologijo, v njem zaposlujemo številne strokovnjake, potem se bomo srečevali z odhodom izobraženih v tujino. Naloga vodstva Telekoma pa je, da zagotovi rast podjetja in prepreči neupravičeno odtekanje denarja. Potem bo tudi vrednost za delničarje vedno večja.

Naša država komaj obrani kranjsko klobaso in teran, kako bo obranila visokotehnološko podjetje?

Spet sva pri vprašanju, ali bomo imeli na vladi človeka, ki bo rekel »najprej Slovenija«. Če smo znali ustvariti takšno podjetje, da je zanimivo za kupce, pomeni, da imamo zelo veliko znanja. Moramo samo odrezati interesne skupine od tega, da prihajajo do velikih zaslužkov pri procesu prodaje. Ne smemo več govoriti o državni lastnini, ampak o lastnini ljudi. Odgovornost do ljudi, do skupne lastnine, je popolnoma izkrivljena. Zato je treba spremeniti ustavo v točki, ki pravi, da je družbena lastnina podržavljena. Ni res, ljudje morajo odločiti, ali se bo kaj prodalo ali ne.

Na vseh ravneh imamo težave z odnosom do lastnine. Od tega, da otroka mirno gledamo, kako si naloži film – avtorsko delo – z interneta. Kako lahko to presežemo?

Tako, da spremenimo ustavo. Da bo vse, kar je zdaj državno, v lasti ljudi, od šol do deležev v podjetjih in gozdov. Kaj se dogaja z gozdovi, ki so v lasti države? Vsak reče, ah, saj to je državno. Treba je poskrbeti, da se določen delež iz te lastnine zbira v pokojninskih skladih, ne v državnem ali občinskem proračunu. Ko bomo to prodali, ne bomo imeli tako rekoč nobene lastnine.

Ko greste na ulico ali v gostilno, kakšen je odziv na vaše delo? Pustimo forume, kaj pravi ulica?

Najpogostejša so vprašanja na temo, kaj se dogaja s to državo. Kaj res ne znamo sami gospodariti? Kaj nam mora res Bruselj vse narekovati? To je stalnica in ravno glede Telekoma veliko ljudi povsod po Sloveniji pride k meni in mi čestita za držo. To mi potrjuje, da imam prav. Glede Telekoma nisem doživel negativnega odziva.

SDS že nekaj časa vlada na lestvicah, koalicija pa se prička. Kako vi, kot nekakšna opozicija znotraj koalicije, to vidite?

Svojih stališč nisem spreminjal, ko smo bili v opoziciji, in jih ne spreminjam zdaj, ko smo v koaliciji. Ves čas sem proti prodaji podjetij, tudi proti tistemu seznamu 15 podjetij. Spopasti se moramo s pojavom revščine, 280 tisoč ljudi živi v revščini ali na robu revščine. Najprej razprodamo podjetja tujcem, sem so prišli, ker smo poceni. Dvignimo minimalno plačo toliko, da zaposleni ne bodo živeli v revščini. Poglejte zamudne obresti. Na depozit banka ne da tako rekoč nič, zamudne obresti pa so osemodstotne, ne smemo dovoliti, da zamudnikom prodajo osnovno nepremičnino. Revščina je ta hip naš največji problem in z vsako prodajo smo večji reveži. To je naloga za pravega politika.

Naša politika spominja na tržnico, tega niti ne skrivate. Kdo je najboljši prodajalec in kdo najbolj ogoljufani kupec?

Najbolj ogoljufani so naši ljudje. Oni nosijo posledice vseh teh trgovin, in to je narobe. Najbolj uspešna prodajalca sta po mojem mnenju SDH in DUTB, to nista upravljavca, ampak razprodajata slovensko lastnino. Še pred kratkim sploh nista bila zavezanca po zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. To je noro in zato je zaupanje ljudi v politike tako šibko. Povrniti si zaupanje ljudi, ki so ga nekateri politiki pri nas že imeli, to je moj cilj.