FELJTON
Franc Kastelic in cesarski par
Nesrečna zadnja desetletja Habsburžanov (7).
Odpri galerijo
Belgijski meksikajnarji, telesna straža cesarice Šarlote
Slikoviti Životopis in bolj jedrnati dnevniki, ki so jih za objavo v knjigi Meksikajnarska ekspedicija pripravili dediči, lastniki Kasteličevega rokopisa, zlasti Franca Terseglava, oče in sin, je tako zgovorno gradivo, da se velja ob njem še nekoliko pomuditi.
Stotnik Kastelic je bil dober opazovalec narave in življenja, ki ga je spoznaval kot avstrijski prostovoljec. Poleg o vojaških rečeh in spopadih je pisal tudi o pestri sestavi domačega prebivalstva, zlasti o šegah in verovanju pripadnikov indijanskih plemen, kreolov, mesticev, Špancev in drugih priseljencev. Opisal pa je tudi svoja srečanja s cesarjem Maksimilijanom in njegovim dvorom.
»6. junija 1965 predpoldne je prišel v Pueblo cesar, popoldne pa cesarica. Sprejem veličanstev, posebno cesarice, kateri smo jezdili častniki nasproti v paradnih uniformah, je bil čudovito lep. Zvečer sta bila stolna cerkev in glavni trg razsvetljena, kakor bi bil beli dan, nato je bil zelo umetniški ognjemet /…/ Sledeče dni so bile parada in slovesne maše s pridigo, posvečenjem zastave in podeljevanjem svetinj. Delil jih je cesar. Meni je dejal: 'Bronaste medalje še niso gotove, v tej deželi gre vse počasi izpod rok.' Vendar so prišle čez nekaj dni in meni jo je pripela na prsi cesarica.« /…/
»Med bivanjem veličanstev v Pueblu sem bil petkrat kot komandant častne stotnije na straži pri cesarju, ki je s spremstvom stanoval v škofijski palači,« še piše stotnik, ki je bil kot odlikovanec povabljen k omizju, kjer je imel »priložnost razgovarjati se z veličanstvi. Cesarica se je zanimala za boje in je vse zasledovala z zanimanjem. /…/ Konverzacija z njo je bila prijetna in poučna, poleg drugih naravnih darov je imela izvrsten spomin.«
Decembra je bila cesarica zopet v Pueblu, kjer je obiskala vojaško bolnišnico. »Prišla je k nekemu Kranjcu, ki je težko ranjen v koleno trpel silne bolečine. Višji štabni zdravnik mu je hotel amputirati nogo, a možak tega ni pustil. /…/ Cesarica ga je vprašala: 'Kako vam gre?' Ker je ni razumel, je odgovoril: 'Iz Senožečnega'. Ker nihče od navzočih tega ni razumel, so pogledali na tablico nad vzglavjem, ki jim je povedala, da je Slovenec. Ker sem bil v bližini, sem bil za tolmača. Nato je pripomnila cesarica, da se je že dvakrat začela učiti slovenskega jezika, a da ni nič napredovala.«
Kastelic je bil v nekem spopadu tudi sam ranjen v glavo. Imel je srečo, ki pa je s pomanjkanjem denarja vedno bolj zapuščala Maksimilijanovo vojsko. »Spomladi 1866,« piše, »so bile mehikanske državne blagajnice prazne. Plač nam ne izplačujejo v redu in so nam zmanjšane. Posamezni poveljniki so si na menice izposojali denar od trgovcev, da so mogli izplačevati moštvo. /…/ zapustila nas je tudi vojna sreča. Dočim smo doslej vedno zmagovali ali vsaj držali na mestu, se moramo zdaj često umikati in trpeti izgube.«
Vedno več je bilo tudi izdaj, prebegov čez mejo in prestopov k nasprotniku. Kastelic npr. opiše usodo kolone vozil z denarjem in raznimi potrebščinami, ki so jo Juarezovi zvabili v zasedo: »Dva napada sta bila odbita, nazadnje so naši sami napadli sovražnika, pri čemer so se cesarski mehikanski vojaki sramotno obnašali, nekateri so vpili 'Eviva la libertad!' in streljali po naših, drugi so se raztepli na vse vetrove …«
Po vrnitvi v Evropo je Kastelic znova vstopil v avstrijsko vojsko. Po upokojitvi je v skromnih razmerah živel na Poljanski cesti Ljubljani.
Stotnik Kastelic je bil dober opazovalec narave in življenja, ki ga je spoznaval kot avstrijski prostovoljec. Poleg o vojaških rečeh in spopadih je pisal tudi o pestri sestavi domačega prebivalstva, zlasti o šegah in verovanju pripadnikov indijanskih plemen, kreolov, mesticev, Špancev in drugih priseljencev. Opisal pa je tudi svoja srečanja s cesarjem Maksimilijanom in njegovim dvorom.
Stotnik povabljen k omizju
»6. junija 1965 predpoldne je prišel v Pueblo cesar, popoldne pa cesarica. Sprejem veličanstev, posebno cesarice, kateri smo jezdili častniki nasproti v paradnih uniformah, je bil čudovito lep. Zvečer sta bila stolna cerkev in glavni trg razsvetljena, kakor bi bil beli dan, nato je bil zelo umetniški ognjemet /…/ Sledeče dni so bile parada in slovesne maše s pridigo, posvečenjem zastave in podeljevanjem svetinj. Delil jih je cesar. Meni je dejal: 'Bronaste medalje še niso gotove, v tej deželi gre vse počasi izpod rok.' Vendar so prišle čez nekaj dni in meni jo je pripela na prsi cesarica.« /…/
»Med bivanjem veličanstev v Pueblu sem bil petkrat kot komandant častne stotnije na straži pri cesarju, ki je s spremstvom stanoval v škofijski palači,« še piše stotnik, ki je bil kot odlikovanec povabljen k omizju, kjer je imel »priložnost razgovarjati se z veličanstvi. Cesarica se je zanimala za boje in je vse zasledovala z zanimanjem. /…/ Konverzacija z njo je bila prijetna in poučna, poleg drugih naravnih darov je imela izvrsten spomin.«
Prestopi k nasprotniku
Decembra je bila cesarica zopet v Pueblu, kjer je obiskala vojaško bolnišnico. »Prišla je k nekemu Kranjcu, ki je težko ranjen v koleno trpel silne bolečine. Višji štabni zdravnik mu je hotel amputirati nogo, a možak tega ni pustil. /…/ Cesarica ga je vprašala: 'Kako vam gre?' Ker je ni razumel, je odgovoril: 'Iz Senožečnega'. Ker nihče od navzočih tega ni razumel, so pogledali na tablico nad vzglavjem, ki jim je povedala, da je Slovenec. Ker sem bil v bližini, sem bil za tolmača. Nato je pripomnila cesarica, da se je že dvakrat začela učiti slovenskega jezika, a da ni nič napredovala.«
Kastelic je bil v nekem spopadu tudi sam ranjen v glavo. Imel je srečo, ki pa je s pomanjkanjem denarja vedno bolj zapuščala Maksimilijanovo vojsko. »Spomladi 1866,« piše, »so bile mehikanske državne blagajnice prazne. Plač nam ne izplačujejo v redu in so nam zmanjšane. Posamezni poveljniki so si na menice izposojali denar od trgovcev, da so mogli izplačevati moštvo. /…/ zapustila nas je tudi vojna sreča. Dočim smo doslej vedno zmagovali ali vsaj držali na mestu, se moramo zdaj često umikati in trpeti izgube.«
Cesarica je pripomnila, da se je že dvakrat začela učiti slovenskega jezika, a da ni nič napredovala.
Vedno več je bilo tudi izdaj, prebegov čez mejo in prestopov k nasprotniku. Kastelic npr. opiše usodo kolone vozil z denarjem in raznimi potrebščinami, ki so jo Juarezovi zvabili v zasedo: »Dva napada sta bila odbita, nazadnje so naši sami napadli sovražnika, pri čemer so se cesarski mehikanski vojaki sramotno obnašali, nekateri so vpili 'Eviva la libertad!' in streljali po naših, drugi so se raztepli na vse vetrove …«
Po vrnitvi v Evropo je Kastelic znova vstopil v avstrijsko vojsko. Po upokojitvi je v skromnih razmerah živel na Poljanski cesti Ljubljani.
