Letos je slovenski medijski prostor veliko razpravljal o rezultatih dijakov na maturi. Razprava se je začela, ko je prof. Jurij Toplak objavil podatke o uspešnosti dijakov posameznih šol na maturi. Podatki o uspešnosti ali neuspešnosti posameznih šol so bili pred tem javnosti nedostopni, čeprav so vsaj tiste bolj uspešne gimnazije podatke redno objavljale na svojih spletnih straneh (in se na ta način z njimi pritajeno bahale).
Opremljen s podatki o uspešnosti vseh slovenskih šol na maturi je profesor Toplak sestavil lestvico, po njegovem mnenju, najboljših gimnazij. Objavljeni podatki pa so v trenutku postali aktualna dnevnopolitična tema. Po vsebini so bili odzivi različni.
Državni izpitni center, ki je pred tem skrbel za tajnost teh podatkov, je poudarjal, da je tako sestavljena lestvica lahko zavajajoča in da rezultati dijakov doseženi na maturi niso nujno tudi odraz dobre ali slabe šole. Šole, na katere se povprečno vpišejo dobri dijaki, pač lahko pričakujejo dober rezultat, šole na katere se že po tradiciji vpisujejo nekoliko slabši učno uspešni učenci, pa lahko temu primerno pričakujejo, da bo njihov uspeh slabši.
Ob vseh razpravah je slovenska javnost še enkrat zamudila priložnost, da bi se vsi skupaj vprašali o pomembnejšem vprašanju, kot je delitev na dobre in slabe šole - to je o splošni maturi sami.
Vprašanje o tem se ob polemikah ni odpiralo. Je splošna matura, kot se izvaja v Sloveniji,danes primerna oblika preverjanja znanja, ali je v tem času že toliko zastarela, da bi jo morali dopolniti ali celo spremeniti, predvsem pa se vprašati, ali je uvedba splošna mature dosegla svoj namen. Ali je današnja matura res optimum med izobraževalnimi dosežki in finančnim vložkom države v ta projekt?
Zakaj smo uvedli maturo? Zdi se, da se o tem danes ne sprašuje nihče.
Poleg sklicevanja na tradicijo so zagovorniki splošne mature stali na stališču, da šolski sistem maturo potrebuje kot nekakšno merilo. Šolska javnost in tudi kritična civilna javnost je v začetku devetdesetih let opozarjala, da se na fakulteto vpisujejo dijaki, za katere je visokošolski študij prezahteven. Pravih meril, kdo lahko nadaljuje študij, ni bilo. To merilo naj bi po novem postala matura, zrelostni izpit, mišljen kot garancija, s katero bo mladi bodoči študent državi dokazal, da je sposoben začeti in dokončati študij, ki ni poceni.
Istočasno se je slovenski prostor soočal z »liberalizacijo«. Šolski pouk, ki je prej temeljil na pojmih reda in avtoritete, je razpadal. Pritisk zagovornikov popuščanja, t.i. permisivne vzgoje, je postal nevzdržen in mnogi profesorji tega niso zdržali. Pred pritiski staršev in večkrat tudi brez ustrezne zaščite v šolskih organih so začeli popuščati. Sledil je nemir v razredu, ta pa se je odražal v slabšem znanju in nezainteresiranosti dijakov za delo. V praksi je šolski pouk po zimskih počitnicah v zadnjih letnikih v marsikateri šoli razpadel.
V takih razmerah je večina učiteljev maturo pozdravila. Matura je v takih razmerah postala pomemben inštrument za obvladovanje kaotičnih razmer. Dijake je prisilila k resnejšemu in bolj odgovornemu delu, marsikje je popravila disciplino v razredu in držala zbranost dijakov do kolikor toliko normalnega zaključka šolskega leta, kateremu je sledil odgovoren izpit- matura. Z njo ni bilo šale, saj ocen na maturi niso podeljevali domači učitelji, na katere sta lahko vplivala mama ali oče z obiskom pri učitelju. Matura je bila zamišljena kot eksterno, torej zunanje preverjanje znanja.
In kakšni so rezultati tako zastavljene mature danes?
Danes lahko zanesljivo zapišemo, da prvi del pričakovanj, to je, da bo matura naredila selekcijo za vpis na univerzo in omogočil študij samo za to sposobnim, ni bil uresničen. Število neuspešnih dijakov se ni zmanjšalo. Zgodilo se je prav nasprotno. Tudi po uvedbi mature se je število neuspešnih študentov v Sloveniji ves čas povečevalo in smo danes po kazalcih neuspešnosti študentov v samem evropskem vrhu.
Več pozitivnega je matura prinesla v smislu resnosti pouka. Zaradi strahu pred neuspehom na maturi se je izboljšala delovna disciplina v razredih zadnjih letnikov. Ti bolj odgovorno pristopajo k delu. Toda....
V zadnjih letih se množijo opozorila visokošolskih učiteljev, da dijaki znajo vedno manj. Pred leti je nek visokošolski učitelj sestavil splošni test iz književnosti in ga dal v reševanje pravkar prispelim brucem z odlično opravljeno maturo. Rezultati so bili porazni. Ne pritožujejo se samo visokošolski učitelji, tudi ljudje, ki na splošno delajo z mladimi opažajo, da je splošno znanje ne glede na to, iz katerih šol mladi prihajajo in kakšen je njihov uspeh na maturi, presenetljivo nizko.
Kako lahko tako neizobraženi ljudje sploh opravijo maturo? Kdor je zadnjih deset let spremljal razvoj na tem področju, nad stanjem ne more biti presenečen, čeprav splošna matura, ki je bila sredi devetdesetih let zasnovana po angleškem modelu, ni bila slabo ali na pol zamišljen projekt. Odločitev za zunanje preverjanje znanja je v splošno slovensko »prijateljsko družbo«, za katero velja, da večkrat deluje po načelu poznanstev, uslug in protiuslug, prav zaradi zunanjega preverjanja znanja prinesla dobre obete za objektivno in stvarno ocenjevanje.
Predmetne komisije, ki sestavljajo vprašanja in s tem določajo nivo zahtevnosti, so postavile kriterij znanja na relativno visok nivo. Kmalu se je pokazalo, da marsikateri dijak tega nivoja ne bo zmogel. Če bi vodstvo Državnega izpitnega centra takrat vztrajalo na zastavljenem nivoju in ga počasi še nadgrajevalo, sem prepričan, bi lahko projekt mature bil eden najbolj uspešnih projektov slovenskega šolskega sistema po osamosvojitvi Slovenije.
Učno neuspešna manjšina je v medijskem prostoru ustvarjala vtis o prezahtevnem nivoju. Marsikatera predmetna komisija se je znašla na zagovoru pred vodstvom Državnega izpitnega centra zaradi domnevno previsokega nivoja. Na zagovor so prihajali tako matematiki kot družboslovci. Za ohranitev miru so komisije začele sestavljati lažja vprašanja in s tem začela spodkopavati zastavljene cilje o nivojih znanja.
Istočasno so se v javnosti začele pojavljati govorice o psihičnih pritiskih, katerim naj bi bili izpostavljeni dijaki pri zunanjem preverjanju. Posebno neuspešni dijaki so zatrjevali, da je neuspeh njihove mature nastal kot posledica psihološke obremenitve, (beri strahu) pred opravljanjem mature in ne kot posledica neznanja. Ta del javnosti je odločno zahteval, da se na tem področju nekaj spremeni in »popravi«.
Državni izpitni center je ukrepal tako, da je ob zunanjem preverjanju znanja kot del končne ocene začel upoštevati še interni, notranji del ocene, katerega je dijak prinesel s seboj iz matične šole. Ta del, navadno 20 odstotkov celotne ocene, je dijaku na podlagi različnih načinov preverjanja znanja pri pouku dodelil učeči učitelj.
V praksi se je interno ocenjevanje hitro razvilo v vsesplošno »šenkavanje ocen«. To se v posameznih primerih lahko pokaže celo statistično. Za nalogo istega tipa, to je zaradi strukture predmeta denimo vidno pri fiziki, katera povprečna ocena pri zunanjem preverjanju doseže dvojko ali pa še te ne, velika večina učiteljev na internem delu oceni s praktično petico in tako podari dijaku velik del od 20 odstotkov celotne ocene.
Ustvarjanje vtisa o dobrem znanju dijakov na maturi pa se tukaj ne ustavi. Po rednih šolskih predpisih mora biti vsak dijak pred pisanjem preverjanja znanja seznanjen z merili o ocenjevanju oz. točkovnikom. Ta pravilnik za pridobivanje ocen na maturi ne velja.
Točkovnik za posamezen predmet na maturi sestavi predmetna komisija glede na uspešnost ali neuspešnost celotne generacije vsako leto posebej. Če predmetna komisija ugotovi, da bi v primeru polovičnega znanja za pozitivno oceno preveč kandidatov ocenjeno negativno, lahko enostavno zniža kriterij. Pri nekaterih predmetih se je kriterij za dve začel že pri tridesetih odstotkih. Za nameček pa je uveljavljeno še pravilo t. i spodnjega nivoja, po katerem se lahko pri enem od predmetov ta kriterij še spusti!
Je potem čudno, če za maturitetnim spričevalom marsikje stoji uborno znanje, na katero opozarja zaskrbljena družba?
Rezultati na maturi zaradi naštetih ukrepov velikokrat niso rezultat znanja kandidatov, ampak prej umeten inkubator za ustvarjanje virtualne resničnosti, s katerim pa so, roko na srce, zadovoljni vsi. Zadovoljni so učenci in njihovi starši, ki so uspešno opravili maturo in se lahko brez težav vpišejo na fakulteto, čeprav tja po pridobljenem znanju ne sodijo. S porazno nizkim nivojem so zadovoljni učitelji, ki so spravili skozi maturo učence, za katere dobro vedo, da je njihovo znanje šibko. Zadovoljno je vodstvo Državnega izpitnega centra, ker ima uspešne kandidate in se jim ni treba ukvarjati z množico razočaranih kandidatov in njihovih staršev ter jim pojasnjevati, česa vsega otrok ne zna. Zadovoljen je šolski minister, ki se ponaša z dobro šolo, del katere so rezultati na maturi.
Kdo v tem lepem virtualnem svetu ni zadovoljen?
Projekt splošne mature ni poceni. Če nepotrebno preverjanje znanja v zadnji triadi osnovne šole davkoplačevalce stane okoli 300.000 evrov, stane splošna matura davkoplačevalce letno več milijonov evrov. Se splača ta denar še naprej vlagati v projekt, ki ne daje pravih rezultatov?
Če matura ne opravi zastavljene naloge, obstaja še ena preprosta rešitev. Zunanje preverjanje znanje lahko tudi ukinemo in uvedemo, podobno kot v sosednji Avstriji, interno, notranjo maturo. Taka matura je v primerjavi z zunanjo za državo praktično zastonj, vpis na fakultete pa rešimo z neprimerljivo cenejšimi sprejemnimi izpiti. Rezultat pa bo lahko precej podoben temu, kar za več milijonov letno dobimo danes. Ali pa se resno lotimo vprašanja, kaj vse v tem sistemu, kot ga imamo danes, in v osnovi ni slabo zastavljen, je potrebno spremeniti.
Če to sploh koga zanima?
Robert Jernejčič
