Tiskane izdaje
Ostalih 40 odstotkov naravne dediščine s seznama svetovne dediščine, za katere naj bi države, ki se ponašajo s temi naravnimi znamenitostmi, posebej skrbele, je danes ogrožene zaradi vdora tujerodnih rastlinskih ali živalskih vrst, turizma in divjega lova, ali pa zaradi vodnih zajezitev ali izsekavanja gozdov, opozarja omenjeno poročilo.
Gre za prvo globalno oceno stanja in skrbi za Unescovo svetovno naravno dediščino, ki jo je pripravila IUCN, najstarejša mednarodna zveza za varstvo narave. Poročilo zveni kritično, a za poklicne naravovarstvenike, kot je razbrati iz poročila o kongresu, pomeni prvo celovito oceno, da večletna naravovarstvena prizadevanja prinašajo uspeh. Poročilo, ki prvič do zdaj zajema vseh 228 naravnih posebnosti, vpisanih na Unescov seznam, so naravovarstveniki dolgo težko pričakovali. Pred tem je bilo varovanje Unescove naravne svetovne dediščine redno nadzorovano prek Unescove konvencije o svetovni dediščini le pri polovici znamenitosti z Unescovega seznama.
Svetla prihodnost z zadržki
Kaj torej kaže ta prva globalna ocena? Svetlo prihodnost brez zadržkov obeta 21 odstotkom svetovne naravne dediščine z Unescovega seznama, 42 odstotkom pa obeta tako prihodnost z rahlim zadržkom. Pri dobri četrtini, 29 odstotkov znamenitosti s tega seznama, se po tej oceni ukvarjajo s težavami, ki ogrožajo njihovo prihodnost, pri osmih odstotkih pa je njihova ohranitev že kritično ogrožena.
Med številnimi vrednotami, s katerimi se ponašajo naravne znamenitosti s seznama svetovne dediščine, je po najnovejšem poročilu trenutno najbolj ogrožena velika biološka pestrost. Našim Škocjanskim jamam, ki so na Unescovem seznamu svetovne naravne dediščine že 28 let, se po tej globalni oceni obeta dolga prihodnost, saj z njimi upravljamo v skladu z naravovarstvenimi načeli in jih zgledno varujemo.
S Pogledom na svetovno dediščino 2014, ki so ga pripravljali več let, si je IUCN prizadevala ugotoviti trende in slediti spremembam, ki se pojavljajo znotraj posameznih varovanih območjih. Pri oceni uspešnosti ali neuspešnosti upravljanja in varovanja ji je bilo merilo ohranjanje vrednot svetovne dediščine, kakršne so ohranjanje biološke pestrosti, ekosistemov in geoloških značilnosti. Pri tem ji ni šlo le za izpostavljanje grešnih kozlov oziroma za opozarjanje, kje jim svetovne naravne dediščine ne uspe varovati, ampak predvsem za ugotavljanje dobrih zgledov.
In kje so jih našli? Lahko bi rekli, da povsod, a vendarle pogled na globus z označenimi uspešnimi primeri (zelena zastavica) in neuspelimi, katerih obstoj je zaradi neustreznega varovanja ogrožen (rdeča zastavica), pokaže, da tudi pri upravljanju s svetovno dediščino obstaja razkol med gospodarsko razvitim in nerazvitim delom sveta. Evropa in del Azije, Severna Amerika in Avstralija se ponašajo z zelenimi zastavicami. Medtem ko bi v Severni Ameriki zaman iskali rumeno ali celo rdečo zastavico, v Latinski Ameriki in Afriki rdeče zastavice prevladujejo.
Med posebno pohvale vrednimi so tako poleg naših Škocjanskih jam tudi na primer narodni park Uluru-Kata Tjuta, ki velja za simbol Avstralije, pa gorovje Huang Šan na Kitajskem, ki je že stoletja v navdih umetnikom in pesnikom. Med zglednimi so tudi švicarske Alpe, pa Havajski vulkanski narodni park in Namibijsko peščeno morje.
Kritično ogroženih 19 območij
Na drugi strani je med kritično ogroženimi kar 19 območij, ki potrebujejo nujne, obsežne in dolgoročne ukrepe, da bi zagotovili ohranitev njihovih vrednosti. Številni med njimi so bili že zdaj na Unescovem seznamu označeni kot ogroženi, na primer Selouški rezervat za divjad v Tanzaniji, kjer so divji lovci že skoraj povsem iztrebili slone, pa tudi drugi divjadi ne kaže bolje.
Nekateri, ki so jih tokrat prepoznali kot kritično ogrožene, pa pred tem na Unescovem seznamu niso bili med ogroženimi. Tak primer je rezervat biosfere za metulje monarhe v Mehiki. Izjemno vrednost tega rezervata kot prezimovališča za metulje monarhe ogrožata izsekavanje gozda in kmetovanje.
V celoti po oceni omenjenega poročila v svetu dobro polovico (54 odstotki) naravne dediščine na seznamu Unescove svetovne dediščine dobro upravljamo. Nad kakovostjo upravljanja je IUCN resno zaskrbljena pri 13 odstotkih zavarovanih območjih. Učinkovito upravljanje je namreč pogosto ključno za zagotovitev zaščite pred ogroženostjo, ki sicer preti določenemu območju. Atol Aldabra na Sejšelih, denimo, ogrožajo tujerodne živalske in rastlinske vrste, vendar so izgledi za to območje prav po zaslugi skrbno načrtovanega upravljanja kljub temu »dobri z nekaj zadržki«.
Svetovna naravna
Arabske države se ponašajo s štirimi naravnimi in dvema mešanima znamenitostma na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Kritično ogroženo ni nobeno od njih, pri polovici pa tako stanje kot upravljanje vzbujata skrb.
V Aziji je v 16 državah 43 naravnih in pet mešanih primerov svetovne dediščine. Petini se obeta dobra prihodnost brez zadržkov, polovici pa z nekaj zadržki. Tretjina vzbuja skrb, štirje odstotki pa sodijo med kritično ogrožene.
V Oceaniji imajo v petih državah 16 naravnih in šest mešanih primerov svetovne dediščine. Trem četrtinam kaže dobro, 14 odstotkov jih je v slabem stanju, pet odstotkov pa jih je kritično ogroženih. Največja nevarnost so invazivne tujerodne vrste, potencialno pa jih najbolj ogrožajo podnebne spremembe.
V Evropi imamo v 28 državah 42 naravnih in devet mešanih primerov svetovne dediščine. Kritično ogroženih med njimi ni, jih pa slaba tretjina vzbuja skrb. Ogrožajo jih predvsem turizem, neustrezno upravljanje voda in vdor invazivnih tujerodnih vrst organizmov.
V Severni Ameriki imata ZDA in Kanada 19 naravnih in en mešan primer svetovne dediščine. Ti so kar v 95 odstotkih dobro upravljani in se jim obeta dobra prihodnost, toda pet odstotkov jih je vendarle kritično ogroženih, predvsem zaradi vdora tujerodnih vrst organizmov.
Srednja Amerika in Karibi se ponašajo s 16 naravnimi in dvema mešanima primeroma svetovne dediščine v devetih državah. Te z njimi v 45 odstotkih upravljajo dobro z nekaj zadržki, približno toliko pa jih vzbuja skrb. Enajst odstotkov jih je kritično ogroženih, predvsem zaradi ribištva in živinoreje.
Južna Amerika ima v osmih državah 20 naravnih in dva mešana primera svetovne dediščine. Le štirim odstotkom med njimi kaže dobro brez zadržkov, z zadržki pa še 32 odstotkom. Preostalih 64 odstotkov je v stanju, ki vzbuja skrb. Vzrok za skrb je predvsem pomanjkanje primernih pravnih okvirov in pomanjkljivo izvajanje predpisov pa tudi odsotnost programov opazovanja.
Čez tri leta bo znano, ali se bo varovanje svetovne dediščine izboljšalo ali ne. Leta 2017 bo namreč IUCN spet pripravila globalno oceno varovanja in upravljanja svetovne naravne dediščine.
