Simon Marčič: »Motor mi je rešil življenje«

Simon Marčič, 33-letni Mariborčan, se je na najtežji preiz­kus dirkačev in tehnike odpravil tretjič. Ko je po solidnih rezultatih do desete etape kazalo, da so ga poškodbe s prejšnjih dveh relijev vendarle izučile in se mu je v razredu malles moto, v katerem tekmujejo motoristi brez pomoči asistenčnih ekip, nasmihala uvrstitev na stopničke, se je v četrtek, 12. januarja, na svetovnem spletu razširila novica o nesrečnem koncu dirke.

V telefonskem pogovoru je iz porodnišnice v Buenos Airesu opisal (ne)srečen splet okoliščin, letošnjo dirko, ki so jo spet zaznamovali deževje, poplave in krajšanja ter odpovedi posamičnih etap. Dirkači si želijo nazaj v Afriko.

So vas v Argentini že dokončno »poservisirali« ali bo potreben še kakšen poseg v Ljubljani?

Zdaj sem sredi golenice dobil titanovo palico, zgoraj pritrjeno z vijakom, spodaj pa z dvema. Ravno danes mi je zdravnik povedal, da vse to lahko odstranim v enem letu, česar sem zelo vesel. Ker če bi se še enkrat poškodoval s to palico v kosti, bi se lahko vse skupaj precej zapletlo. Sicer pa so mi prenehali neposredno v kri dajati sredstva proti bolečinam in me zelo boli.

Dakar se ne zgodi čez noč. Meseci, celo leta priprav, treningov, zbiranja denarja … Potem pa se vse razblini v trenutku.

Nič, kaj naj rečem. Razočaranje je veliko, po drugi strani pa se je še dobro končalo, lahko bi bilo huje. Stephane je dol po dolini priletel z ogromno hitrostjo, verjetno okrog 200 kilometrov na uro, jaz pa s približno 100 kilometri na uro navzgor. Če bi šla še malo hitreje ali pa če ne bi zavirala, bi me lahko pokopal. Hvala bogu, da je motor malo privzdignil avto in me rešil, da ni bila celotna teža na meni. Zdaj res ni kaj dosti za objokovati, to ni bila niti moja niti njegova napaka. Bolj nesrečen splet okoliščin. Takšne stvari se na dirki pač dogajajo.

Po spletu smo lahko spremljali, da je bilo tistega dne ogromno navigacijskih težav. Je šel organizator z oteževanjem dirke predaleč?

Da, izgubljali smo ves dan, vsi po vrsti. Organizator je napovedal navigacijsko zahtevno dirko in tako je tudi bilo. Četrta in deseta etapa sta bili najtežji. Poleg tega je bilo nekaj sprememb pri opremi, na primer na GPS ni več puščice, ki bi ti v bližini kontrolne točke kazala smer, ampak je smer izražena le še v stopinjah. Meni pa je dodatno še odpovedal nov »trip master«, naprava za pomoč pri navigaciji. Z navigacijo je tako, da v Južni Ameriki organizator preprosto mora narediti navigacijske zanke, da zmanjša hitrost dirki. Brez tega bi samo divjali po makadamskih cestah.

Kaj pa sentinel, naprava za opozarjanje na druga vozila v bližini? Je odpovedal ali niste slišali piskanja?

Da, sentinel opozarja, ampak le takrat, ko te avtomobil dohiteva, pa še takrat mora avtomobilist sam vklopiti opozorilo. V tem primeru sva oba pripeljala v nasprotni smeri izza ovinka, zavirala na vso moč, levo in desno se pa ni dalo umakniti. V tistih trenutkih sem premišljeval, ali naj padem pod avtomobil ali čez njega, pa sem se odločil, da se bom poskusil zakotaliti čez avtomobil. Potem pa mi je med zaviranjem zdrsnilo prednje kolo in sem padel z motorjem vred naravnost med prednji kolesi.

Ste zaradi odprtega zloma dveh kosti, golenice in mečnice, izgubili zavest?

Ne, vseskozi sem bil pri sebi. Najprej sem bil približno deset sekund brez zraka, ker je bil avtomobil na meni, takrat sem se ustrašil za prsni koš, rebra, pljuča. Potem je Peterhansel hitro zapeljal vzvratno in sem zadihal. Vsega se spomnim.

Koliko časa je trajalo, da je prišla pomoč?

Kar hitro, čez približno deset minut je bil helikopter pri meni. To imajo odlično organizirano, prišli so trije zdravniki, mi prerezali škorenj, dali na nosila, mi pred poletom dali še en odmerek morfija. Leteli smo do baze, nato pa z letalom v San Juan, kjer sem mislil, da bom operiran, ampak niso imeli titana, niti dovolj osebja in prostora. Zato so mi tam samo odprli in očistili rano, dali kost na svoje mesto, nato pa sem šel naslednjega dne zjutraj z letalom v Buenos Aires. Šele drugega dne sem bil operiran.

Za avtomobiliste, še zlasti za Francoze, velja, da naj bi bili osredotočeni samo na svoj rezultat, da jih nič kaj dosti ne zanima, če pri tem v reko prevrnejo motorista, kar se je že zgodilo na enem od Dakarjev.

Stephane se je izkazal za zelo poštenega športnika, nimam kaj reči. Oba s sovoznikom sta počakala ob meni na zdravniško pomoč, me mirila in prinesla oporo, da sem se lahko naslonil. Upočasnjevala sta druge motoriste, da se ni preveč prašilo. Še istega dne se mi je javno opravičil v videu na facebooku in mi zaželel hitro okrevanje, v bolnišnico pa mi je poslal ročno napisano kartico. Pokazal je človeško plat. Sicer pa se mu je čas, ki ga je prebil pri meni, tako in tako odštel od merjenega časa in je tistega dne celo zmagal na etapi.

Letos ste prvič v zgodovini startali v Paragvaju. Je bil tamkajšnji teren kaj posebnega?

Nič ni bilo dosti drugačnega, le to, da je bilo res peklensko vroče.

Kot smo lahko spremljali, vam je šlo na dirki zelo solidno, ne vemo pa, kaj vse se je dogajalo na »bojnem polju«. Se vam zdi, da v takšnih razmerah, v katere vas postavi ta dirka, hitreje dozorite? Ste osebnostno bolj dorasli, kot če bi ta čas doma ležali na kavču?

Da, tako rekoč nisem niti enkrat padel. Razen nekajkrat na sipinah, ko se prekucneš pri majhni hitrosti, in enkrat v blatu, ko sem padel zaradi dirkača pred menoj. Ampak tam je bilo blato res gosto in globoko, da bi imel še z lahkim enduro motorjem težave. Sicer pa je šlo brez padcev, šel sem z glavo, saj sem si res želel priti do cilja. Počasi sem stopnjeval tempo, bil pozoren na navigacijo. Pravijo, da se lastna hvala pod mizo valja, ampak kljub temu sem ponosen in vesel, da sem v dirkaškem smislu malo dozorel. Da takrat, ko te nekdo prehiti na ravnini, ne letiš za njim, ker veš, da ga boš v mehkem in bolj tehničnem terenu spet dohitel in tudi prehitel. Znam pospraviti ta ego. Moram priznati, da so mi prejšnje poškodbe pustile nekatere posledice, tudi v pozitivnem smislu.

Kaj pa enourni kazenski pribitek zaradi nedovoljenega dolivanja goriva, ki so ga dobili člani tovarniške ekipe Honda in s tem izgubili možnost za zmago? Honda vztrajno trdi, da pravila niso bila dovolj jasna.

Težko rečem. Zdi se mi čudno, da so tako hudo kaznovali Hondo, ki obenem sponzorira reli. Morda je pri tem imel vpliv tudi KTM, kdo ve. Čisto normalno so točili gorivo med obema mejnima kontrolama med Bolivijo in Argentino, približno 500 metrov desno s ceste. Po drugi strani je res, da so s tem imeli prednost, saj so imeli na koncu etape dosti lažje motocikle. Razlika pri voznih lastnostih s polno ali prazno posodo za gorivo je ogromna.

V kakšnem stanju je vaš motor?

Po pravici povedano ga po padcu nisem kaj dosti ogledoval, ampak glede na to, da je šel pod avto, je bil videti v kar dobrem stanju. Bomo videli, ko ga bo v Evropo pripeljala ladja.

Kaj pa je bilo s pnevmatikami, vam jih res niso hoteli menjati, ker ste imeli drugačno blagovno znamko?

Da, res je bil kar neroden zaplet. Jaz imam na motorju nameščene gume znamke Mitas in lani ni bilo nobenih težav, letos pa so rekli, da dirkačem v razredu malles moto brezplačno menjajo samo gume Michelin, sicer bi moral doplačati petsto evrov. Moral sem se znajti, malo so mi pomagali kolegi iz srbske ekipe, pa je šlo.

Ali je med dirkači in organizatorji slišati, da bi se Dakar še kdaj lahko ponovil v rodni Afriki?

Samo to lahko povem, da mnogo dirkačev na glas razmišlja, da v takšnih razmerah ne bodo več dirkali. Prihodnje leto je 40. izvedba in res bi morali nekaj ukreniti, zadnja tri leta je bilo precej grozno. Dejstvo je, da je v tem času v Boliviji deževna doba. Predstavljajte si dirkati 400 kilometrov v dežju in toči pri petih stopinjah Celzija. To ni ravno fino. Potem prideš v bivak in je vse poplavljeno, blatno, nimaš kje motorja popravljati, ne moreš postaviti šotora, zato spiš v jedilnici na mizah. Obupno. Če ne bodo nazaj vključili puščave Atacama v Čilu, bodo pogoreli. Vedno več dirkačev govori o Africa Eco race in podobnih relijih, ki se še vedno organizirajo v Afriki.