Tiskane izdaje
Mladenki, privlačni, pomankljivo oblečeni, sedita ob steni. Strmita v prazno. Prva si vrta po nosu, druga piha v trobento, brez strasti, brez talenta. Tudi prva ne daje vtisa, da jo situacija kakorkoli zabava ali veseli. Nič jima ne gre, se strinjata. Tudi svetu ne gre najbolje. Vse je nekam zanič. Morda zato, ker sta devici? Skleneta, da ne bosta več brezdelno čakali, da se pokvarita sami od sebe, in tako padeta pred drevo spoznanja in že v naslednjem trenutku večerjata z gospodi, ki nosijo dvakratno breme njunih let, pa se jim vseeno niti sanja ne, v kakšne pripetije se bodo zapletli z našima dvema nepridipravoma nedolžnih obrazov.
Absurdna, anarhistično-dadaistična komedija Marjetice gledalce po vsem svetu še danes preseneča s svojo svežino in preobiljem življenja, ki kipi iz nje. Režiserka, Věra Chytilová, je postala eno najslavnejših filmskih imen svoje generacije in Marjetice so za marsikoga tudi eden najboljših čeških filmov vseh časov. Toda film, ob katerem se še danes vse generacije enako glasno nasmejejo, se ob svojem nastanku marsikomu ni zdel prav nič smešen. Nasprotno, zdel se jim je naravnost nevaren.
Pod norčavim površjem se je skrivala ostra kritika, namenjena dvoličnosti tedanje komunistične oblasti. Foto: prizor iz filma Marjetice
Češkoslovaška je v obdobju, ko je Chytilová s svojimi sošolci iz praške filmske akademije FAMU še študirala, preživljala krizo tako ekonomskih kot ideoloških razsežnosti. V zgodnjih šestdesetih letih je šla država skozi tako imenovano de-stalinizacijo, proces, ki se je pričel ob smrti dotedanjega voditelja Sovjetske zveze leta 1953, ter se nato zavlekel še v novo desetletje, s seboj pa je prinesel kopico reform, ki so skozi vpeljavo novih ekonomskih načel svobodnega trga ter poudarkom na demokratizaciji političnih strank spodbudile gibanje, imenovano 'Praška pomlad'. Gibanje se je skozi umetnost, medije in kulturo širilo med mladimi, študenti in intelektualci ter prineslo s seboj val optimizma po težki, tesnobno paranoidni dobi ovaduštva in razglašanja državnih sovražnikov na vsakem koraku.
Za kratek čas se je zdelo, da so na delu nove sile in da bo demokratični proces prevetril državo in odnesel cenzuro ter prepovedi nazaj v zgodovino. Toda takšna slika Češkoslovaške ni bila po godu ostalim državam Varšavskega pakta in avgusta leta 68' so sovjetske sile vdrle v državo in prekinile proces demokratizacije. Znova je nastopila cenzura in znova se je pričelo omejevanje politične ter osebne svobode.
Marjetice so tako manj nedolžne, kot izgledajo na prvi pogled - predvsem sodobni publiki. Pod norčavim površjem se je skrivala ostra kritika, namenjena dvoličnosti tedanje komunistične oblasti, pa tudi vsem, ki so nemo opazovali ali aktivno sodelovali pri procesih omejevanja svobode. Věra Chytilová in njena soscenaristka Ester Krumbachová sta dekletoma nadeli isti imeni, Maria, da bi poudarili izgubo individualnosti v konformizmu prisiljene enakosti. Njuna glavna karakteristika je, da sta nenasitni, pri tem pa tudi prav boleče razsipni in potratni. Ko se ob koncu filma znajdeta na baročno razkošnem banketu, ki mirno čaka na visoke goste, se prelevita v človeški ekvivalent tornada in pojesta, popijeta in uničita vse skrbno izbrane in pripravljene jedi, iz same objestne razigranosti.
V istem času so oblasti omejevale dostop do hrane državljanom in marsikdo je bil lačen, toda pravila niso veljala za vse - visoki uradniki, politiki in ostali funkcionarji niso izkazovali solidarnosti z ljudstvom, toda le na skrivaj, za zaprtimi vrati. Razsipnost s hrano je bila strogo prepovedana. Bakanalije, ki ju z dragocenimi živili zganjata Mariji, so tako skorajda na ravni državne izdaje.
Režiserka Věra Chytilová je zaradi filma v svoji domovini postala persona non grata. Foto: prizor iz filma
Toda tarča obeh scenaristk ter režiserke ni bilo le licemerništvo strankarskih voditeljev, ki so si na skrivaj privoščili izobilje, o kakršnem so 'navadni' ljudje lahko le sanjali. Na zatožni klopi se v filmu Marjetice znajde tudi druge vrste neenakost - tista med spoloma. Mnogi avtorji film uvrščajo med temelja feministična filmska dela, četudi Chytilová sama o sebi nikoli ni govorila kot o feministični režiserki.
Pa vendar se v Marjeticah skupaj z junakinjama sprehajamo po tanki poti med dvema mizoginima podobama ženske: na samem začetku se Mariji okličeta za devici - toda ista beseda v češkem jeziku poimenuje tudi lutko, in v duhu te šovinistične dihotomije se film vseskozi poigrava z našo predstavo obeh neukročenih junakinj. Naj si bosta škodljivki, prisklednici, izkoriščevalski Loliti ali zgolj nevzgojena pamža, ko ju pogledamo skozi prizmo subverzivne umetniške svobode, ki si jo je dovolila režiserka, sta upornici, Amazonki, disidentki in znanilki neke pomladi, ki potem ni prišla.
Marjetice so bile prikazane na prestižnih festivalih po celem svetu, toda v domovini so zanje prepovedali prikazovanje in distribucijo, Věra Chytilová pa je postala persona non grata. Zaposlili so jo na domači akademiji, kjer je nato vrsto let poučevala nove generacije čeških režiserjev.
Video: youtube
