Do zdaj je bila osredotočena na razvoj človeškega kapitala skozi kadrovsko stroko. Izziv, ki je pred njo, pa vidi kot nadgradnjo razvoja človeškega kapitala skozi menedžment. Poleg tega vidi izziv v mednarodnem povezovanju in sooblikovanju podpornega okolja.
Ekipe je sicer že vodila, nazadnje na časniku Dnevnik spletno uredništvo. Na vprašanje, kakšna šefinja je bila, zahtevna ali bolj razumevajoča, pravi, da je mešanica, vsega po malem. Predvsem pa je zase prepričana, da je demokratični vodja. Kot zatrjuje, zelo rada vključuje ljudi, jim pusti svobodo, avtonomijo pri delu, a zahteva rezultate. Iz izkušenj ve, da takšno sodelovanje obrodi sadove, ker se ljudje počutijo opolnomočene. Potrebe po nenehnem nadzoru nima, ne mara mikromenedžmenta, po njenem je marsikdaj potrata časa. So pa v ekipi včasih tudi takšni, ki potrebujejo nekoliko več vodenja, usmerjanja – v tem primeru se ji zdi to prav.
Prosti čas prepleten
Delala je predvsem z moškimi, med drugim s predsednikom uprave Dnevnika Brankom Pavlinom in prvim možem Kranjske investicijske družbe Jožetom Anderličem, a pojasnjuje, da je tako pač naneslo. Kot pravi, nima težav z ženskami ali moškimi figurami, bi pa imela težave, če se ne bi strinjala s stilom vodenja – če bi bil ta preveč avtoritativen, vsiljeval avtoriteto, če bi »zmanjševal njeno vrednost«. Tudi v takšnih situacijah je že bila. »Takrat postanem nervozna. Sem se pa z leti naučila zajeti sapo in počakati, da nervoza mine. Po tem se človek bolje odzove.«
Mešane ekipe so najboljše
Na področju socialnega dialoga, kolikor se bo združenje Manager vanj vključevalo, bo, če dobi podporo upravnega odbora, v kratkem času že tretja ženska – poleg svoje predhodnice na čelu združenja Sonje Šmuc, po novem generalne direktorice gospodarske zbornice, kjer je nasledila Sama Hribarja Miliča, in Lidije Jerkič, ki je na čelu zveze svobodnih sindikatov nasledila Dušana Semoliča. Sama meni, da ni posebne potrebe po tem, da določeno funkcijo opravlja ženska (ali moški), so pa ženske pogosto res bolj operativne in učinkovite, in organizacije, ki jih zdaj prevzemajo, to verjetno potrebujejo. »Po drugi strani se znajo ženske med seboj bolj spreti, medtem ko znajo moški bolj držati skupaj. Morda je to pomanjkljivost ženskih timov,« pravi Mrakova, ki je sicer zagovornica mešanih ekip – zgolj ženska ali zgolj moška energija po njenem nista v redu.
Zvesta tangu
Njeno poslovno življenje je bilo dokaj pestro. Lotila se je vrste stvari, zasebno pa je, kot pravi, bolj mirno. V resnici ima le en konjiček – argentinski tango. Zvesta mu je štiri leta in je edini način, da popolnoma »odklopi«. Zakaj? Ker je izredno zahteven ples, ki zahteva zbranost, vedno je improvizacija, brez predvidenih korakov. Rutina jo dolgočasi, kar je morda tudi razlog, da je v preteklosti počela že toliko različnih stvari. Pleše sicer od petega leta, deset let je trenirala akrobatski rock'n'roll in se leta 1994 na svetovnem prvenstvu uvrstila na tretje mesto, poleg tega sta bila s plesalcem trikratna državna prvaka. Kasneje je poskusila salso in swing, a se ustalila šele pri tangu. Ima zasebnega učitelja in obiskuje delavnice, nima pa stalnega plesalca, ker ga, kot pravi, za tango ne potrebuješ.
Ima ga pa v zasebnem življenju. Prihaja iz ZDA, in preden je sprejela kandidaturo za izvršno direktorico združenja Manager, se je nameravala preseliti čez lužo. Tako kot pred njo so se tudi pred njim, diplomatom, pojavili novi karierni izzivi, zato sta ta načrt za zdaj preložila. Kot pravi, ji zveza na daljavo in dejstvo, da nima otrok, dopuščata, da lahko več časa nameni delu, in to, da si svobodno razporeja čas, šteje za prednost.
Zgodovinsko branje
Družina jo je močno zaznamovala. Mama, ki je zdaj že upokojena in uživa v jogi in vnuku, sestrinem sinu, je svoje življenje posvetila psihiatriji. Kot medicinska sestra, specializirana za skupinsko terapijo, je doma pogosto postregla z zgodbami – nikoli o osebah, vedno le o situacijah, v katerih so se znašli ljudje – ob katerih se je tudi sama znebila predsodkov do ljudi s psihičnimi težavami in se navdušila nad človeško psiho.
Oče, ki jo je »navlekel« na Pink Floyde in Rolling Stonese, sama pa je odkrila še The Cure, Nicka Cavea in Pixies ter preostali rock, je bil strojnik, in ko je podjetje, v katerem je bil zaposlen, končalo v stečaju, je skupaj z nekdanjimi sodelavci odkupil stroje in šel na svoje. »Imeli so bolj socialno podjetje, če lahko tako rečem, kjer ni bil pomemben izključno dobiček, ampak ustvariti dovolj za dobro življenje. Tega sem se malo tudi od njega naučila.« Tretja stvar, ki jo je zaznamovala, je bilo očetovo dolgo trpljenje, bolečina in smrt pred dobrimi štirimi leti. »Ko izkusiš kaj takšnega, ugotoviš, kako malo je na svetu stvari, za katere se je resnično vredno sekirati, in kaj na koncu največ šteje.«