Tiskane izdaje
Z območja držav, nastalih po razpadu Jugoslavije, sta se v letošnji tekmovalni spored uvrstila dva filma: srbski Rekvijem za gospo J. Bojana Vuletića o osamljeni vdovi, ki načrtuje svojo smrt, ter Moški ne jočejo sarajevskega režiserja Alena Drljevića, ki ga je spodbudila režiserjeva osebna izkušnja.
Film so navdihnili resnični dogodki. Danes 49-letni režiser, tudi sam kot vojak udeležen v vojni, se je, da bi posnel dokumentarni film, udeležil delavnice za vojne veterane iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so jih organizirale mirovne organizacije. V pogovoru za Delo je povedal, da ga je delavnica povsem prevzela, saj je sedel z ljudmi, »ki so resnično streljali drug v drugega. Da bom natančen: streljali smo drug v drugega. Iz prvotnega nezaupanja in nelagodja pa se je začel ustvarjati neki nevsakdanji odnos razumevanja in sočutja«. Ta izkušnja ga je odvrnila od dokumentarca in preusmerila na igrani film.
Drevo sredi gole planote
Uvodna melanholična podoba filma kaže golo drevo, vkleščeno sredi gole planote, nad katero se dvigujejo oblaki. Prav tako se tudi zgodba odvija v hotelu na Jahorini, ko je konec turistične sezone, nikjer več nobenega turista, pravzaprav tudi nobenega oprijemljivega zunanjega sveta. Da ta obstaja in ima preteklost, ki je vsakega posameznega veterana zaznamovala drugače, pa kljub vsemu podobno, pride na dan med terapijami, še zlasti pa med posameznimi bolj »vsakdanjimi« dogodki njihovega skupnega bivanja v hotelu, kjer je ena napačna beseda ali pogled lahko dovolj za izbruh verbalnega pa tudi fizičnega konflikta.
Drljević gradi zgodbo zelo dramsko. In tudi okolje – večinoma velika in prazna terapevtska soba s stoli ali restavracijsko omizje – deluje kot gledališki oder, skorajda kot prostor iluzije. A zdi se, da je iluzija potrebna ravno zato, da bo resnica lahko prišla na dan.
To »gledališče« namreč postane prostor soočenja veteranov z nehumanostjo vojne, v kateri so sodelovali, predvsem pa z nehumanostjo dejanj, ki so jih storili ali jih je storil nekdo drug. Veterani imajo na vesti različna dejanja, zato so tudi teža teh dejanj in njihove posledice različne. In te različne odtenke vojne pa tudi vojno teh odtenkov, ki puščajo globoke in določujoče posledice na posameznikih, Drljević v svojem izrazito humanističnem filmu empatično, umirjeno in spretno razpira. Obenem mimogrede opravi s stereotipom balkanskega moškega, ki je lahko pravi moški, samo če ga emocionalno prav nič ne more zlomiti, pa čeprav je nekaj povsem normalnega, da globoko pijan razbija kozarce, melanholično prepeva in s čelom buta v ogledalo. Le jokati ne sme.
Vlogo terapevta, Slovenca Ivana, je upodobil Sebastian Cavazza.
Posebna dragocenost filma so sijajni igralci, ki, tako kot njihovi liki, prihajajo z vseh koncev nekdanje države. Med njimi so v glavnih vlogah Srb Boris Isaković, Hrvat Leon Lučev, Bošnjak Emir Hadžihafizbegović in Sebastian Cavazza, ki igra lik terapevta. Nekateri so bili tudi sami udeleženi v vojni ob razpadu Jugoslavije.
Drljević je svoj igrani celovečerni prvenec premierno predstavil na letošnjem festivalu v Karlovih Varih, kjer je prejel posebno nagrado žirije pa tudi nagrado mreže Cine Europa.
