Poletje v Slovenski filharmoniji (SF): kolektivni dopust je do 18. avgusta, ko se bodo začele vaje za večer muzikalov na Ljubljana festivalu. Zahteve stavke filharmonikov so približno polovično izpolnjene. Šef dirigent Uroš Lajovic je hišo zapustil, svet zavoda ima novo posadko, minister je spremenil ustanovitveni akt zavoda, direktor Damjanovič pa je še direktor.
»Minister ne more popustiti pritiskom po predčasni razrešitvi le na podlagi zahtev zaposlenih,« je zadnji odgovor, ki so ga pred tedni dobili filharmoniki na protestu pred ministrstvom. Damjanovič je samozavesten. »Če bi imeli dokaze o mojih kršitvah, bi že vložili kazenske ovadbe.«
Gospod Damjanovič, zdi se, da ste ostali sami. Da so zaposleni, oba sveta zavoda in minister proti vam. Vi pa še kar vztrajate?
Direktorji smo vedno osamljeni pri svojem delu, saj spremembe in reforme povzročijo veliko nezadovoljstva v kolektivu. Zaposleni pa imajo svoje predstavnike v svetih in pogosto želijo uveljaviti svoje interese prav prek svetov, ki se znajo obrniti proti direktorjem. Vendar pa nimam občutka, da je minister proti meni. On je profesionalec in to je dokazal s svojim dejanjem na zadnjem protestnem shodu zaposlenih SF pred ministrstvom.
Ampak ministra tja sploh ni bilo. Njegovo stališče je, da ve, da težave so, in da se s tem ukvarja.
Minister je izkušen politik in verjamem, da ve, kaj počne.
Imate vi svoje podpornike?
Mislim, da jih je vse več, predvsem so to ljudje, ki so podobno že izkusili na svoji koži. Ljudje, ki vedo, kam vodi zakon ulice in kaj lahko naredi samovolja posameznikov, ki so za svoj interes pripravljeni žrtvovati celo zavod.
Koga mislite?
To so moji stanovski kolegi, direktorji gledališč, ki so tudi v javnosti izrekli svoje mnenje, nekaj uslužbencev ministrstva za kulturo, ljudje iz gospodarstva, ki so podpirali idejo o ustanovitvi fundacije in bi jo tudi finančno podpirali. In še posamezniki iz preostalega javnega sektorja.
Večkrat ste dejali, da gre za ulični linč. Toda poglejva zadnje očitke sveta: da prenašate naloge na sodelavce in jih za to plačujete, da vaše direktorovanje zaznamuje osip občinstva in zniževanje izkupička od prodaje vstopnic, da je zavod brez razvojne strategije, da z javnim denarjem plačujete odvetnike v tožbah proti zaposlenim, proti ministru za kulturo, proti medijem ...
Še vedno mislim, da gre za ulični linč. Vsak direktor organizira delo v svojem podjetju in tako dodeljuje naloge sodelavcem ter od njih upravičeno pričakuje rezultate. Če želiš nekoga očrniti, si pač izmisliš nekaj, čeprav to ni res. Prodaja abonmajev se zmanjšuje vse od leta 1995! Isti ljudje, ki mi očitajo, da sem abonmajski ciklus zmanjšal za en koncert, so pozabili, da je SF v preteklosti imela tri orkestralne abonmaje, ne samo dva. Takrat so bili zlati časi brez konkurence, zdaj pa ima Ljubljana neverjetno kulturno ponudbo, da ne omenjamo družbenih in gospodarskih sprememb v zadnjih petnjastih letih. Odvetniki ne zastopajo mene, ampak zavod pred neupravičenimi interesi zaposlenih, kakor v primeru financerja, ki nam dolguje določena finančna sredstva. Če jih ne bi angažiral, bi mi očitali, da sem neodgovoren in negospodaren pri zaščiti in uresničevanju interesov zavoda! Poleg tega se je s tem strinjal tudi prejšnji svet.
Se vam ne zdi vsaj malo nehigiensko tožiti državo, ministra?
Ne, moja dolžnost je, da poskrbim za zavod z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Saj živimo v pravni državi. Ali sem morda jaz edini, ki misli tako?! Ministra nisem tožil, on samo zastopa institucijo kot jaz.
Menda v hiši ni komunikacije in se z zaposlenimi pogovarjate kar prek odvetnikov.
Z zaposlenimi komuniciram povsem normalno in tudi delo poteka tekoče in ustvarjalno.
To se sliši ... no, težko verjetno.
Pa še kako drži!
Koliko je SF v zadnjih mesecih izgubila svoj ugled in kakšna je poslovna škoda?
Menim, da kar precej. Že v preteklosti se je dogajalo, da so iz SF odstranili glasbenike, ki niso bili po volji takratnim vodstvom ali so se celo sprli med sabo. Ampak to, kar se je zgodilo z Urošem Lajovicem, presega vse moralne meje. V preteklosti je zaradi konfliktov s takratnim vodstvom hišo zapustilo okoli deset vodilnih glasbenikov. V mojem mandatu jo je zapustil eden in še ta zaradi spora v svoji sekciji. Zdaj je uspešen ravnatelj ene od glasbenih šol. Nekaj pa jih je še odšlo na svojo željo poučevat.
Z odpovedjo novoletnega koncerta je samo v SF nastalo za okoli 65.000 evrov škode, in če prištejemo še škodo, ki jo je utrpel Cankarjev dom, ter plačilo odvetniških storitev, potem je številka šestmestna. Izgubili smo tudi sponzorja v višini 50.000 evrov in nekako zapravili njegovo zaupanje. Da ne omenjam fundacije, v katero smo pritegnili podjetnike in vplivne ljudi iz različnih sektorjev. Da bo to nenadomestljiva škoda, je še najmanj zanimalo vodjo stavkovnega odbora Marino Kopše in v zadnjih dveh mesecih sedanji svet zavoda. Nasprotno, predlog za mojo razrešitev so gradili na fundaciji, češ da sem zlorabil svoj položaj. Niso mi hoteli verjeti, da smo aktivnosti v zvezi z njo prekinili takoj, ko je začela Kopšetova aktivno akcijo proti meni in drugim ustanoviteljem. Po dveh mesecih so le ugotovili, da je bila zgodba končana že pred več kot letom in pol. Fundacija ni dočakala svoje registracije.
Ves čas, od napovedi stavke pa do danes, se govori o različnih ozadjih, interesih posameznikov znotraj SF. Tudi vi ste jih omenjali, a nikoli konkretno, z imeni.
Saj so se kar sami razkrili že v svojih prvih medijskih nastopih. To je, denimo, Boris Šinigoj, nekdanji direktor SF in predsednik društva, ki ga je tudi sam ustanovil, to je Komorni orkester SF. Ali pa soločelist in predsednik strokovnega sveta Andrej Petrač. Od trenutka, ko je postala predsednica delavskega predstavništva, pa tudi Marina Kopše.
In kakšni so njihovi interesi?
Predvsem s Petračem sva nasprotnika od trenutka, ko sem v njihove privilegije in spremembe posegel z organizacijskim aktom in sistemizacijo. Preprosto povedano, želel sem, da preide komorno muziciranje v delovanje SF, s tem pa sem posegel v njihov fevd. S Petračem sva bila v konfliktu tudi zaradi potnih stroškov iz Maribora, ki mu jih nismo mogli izplačevati, saj je imel dodeljeno stanovanje MOL in stalni naslov prebivališča na tej lokaciji. Od trenutka, ko je prinesel potrdilo o prebivanju v Mariboru, mu tudi plačujemo potne stroške. Ali je zdaj vrnil mestno stanovanje, pa nimam podatka.
Vseeno ne razumem dobro, kaj naj bi bil cilj njihovega delovanja – direktorsko mesto?
Ohraniti privilegije in prevzeti vodenje zavoda iz ozadja brez odgovornosti. Vodi predvsem Petrač.
Ampak podpira vas le desetina zaposlenih. Desetina! Gotovo ste razmišljali o tem, zakaj tako malo?
Kot nekdanji glasbenik zelo dobro poznam psihologijo glasbenikov ter kako jih obrniti proti dirigentom in vodstvu. Koliko jih je proti meni, je bila dovolj poveden dokaz množica pred ministrstvom.
Svet zavoda vam je na zadnji seji naložil kar nekaj nalog, kako se jih boste lotili?
V primerjavi s prejšnjimi, ki so opravljali svoje naloge kot nadzorni organi, je ta postal kar moj delodajalec. Tudi ljudje, ki nas spremljajo, se čudijo. Ko svet sprejme sklepe, sem jih seveda dolžan izpolniti in jih tudi bom. Zanimivo pa je, da so mi sugerirali, da naj umaknem tožbe, češ da to ni primerno ravnanje direktorja. To samo dokazuje, da imamo različne pristope do reševanj problemov in različna merila do različnih ljudi. Članica sveta Mojca Menart mi je, denimo, rekla, naj umaknem tožbo proti stavkovnemu odboru in sindikatom, češ da stavka tako ni več usmerjena proti meni, ampak proti ministru.
Ampak tožbe vendar nekaj stanejo. Nas vse davkoplačevalce. Nadzorni organ glede tega ne more biti kar tiho.
Prejšnji svet jih je odobril prav zato, da se zaščiti interes zavoda in ne skupine zaposlenih. No, nova predsednica Marjetica Mahne bi prva morala vedeti, da direktorja ne odstavljajo zaposleni. Pa se jim je kljub temu pridružila na protestu pred ministrstvom.
Tam je bil tudi sindikalist Štrukelj, tudi on vas nekako ruši.
Branimir Štrukelj je izkušen sindikalist in zadnje čase tudi odličen politik. Kot bivši sindikalist in kot predsednik kulturne konference v Svizu razumem njegovo početje. Na koncu koncev je vse posel. Moj je, da branim interes zavoda in svojega delodajalca, on deluje v interesu delavcev.
Kaj bi za nazaj spremenili pri svojem vodenju zavoda? Kdaj je nastal konflikt med vami in zaposlenimi?
Upošteval bi nasvet izkušenih direktorjev, naj ne poskušam ugoditi zaposlenim in naj ne bom direktor s sindikalnimi pogledi. Kajti prelom se je zgodil v trenutku, ko nisem več ugodil vsem njihovim zahtevam. Predvsem pri izrednih napredovanjih. Smo pa marsikaj naredili njim v prid. Če bi zdaj imeli kakršnekoli dokaze o mojih kršitvah, bi proti meni že zdavnaj vložili kazenske ovadbe. Ker tega nimajo, so se odločili za zakon ulice. Odgovor, da je tako, so dobili tudi na shodu pred ministrstvom.