DALEČ OD DOMA

Želeli v Avstralijo, pristali na Novi Zelandiji

Objavljeno 23. april 2017 14.22 | Posodobljeno 23. april 2017 14.22 | Piše: Vane D. Fortič

Družina Kotnik si je življenje na drugem koncu planeta izbrala bolj po naključju, zdaj pa so v deželi kivijev zelo zadovoljni.

Družina Kotnik se na Novi Zelandiji počuti odlično. Foto Vane D. Fortič

Družina Kotnik, Mateja, Matija in sin Matjaž, se je avgusta 2015 iz Ljubljane preselila na Novo Zelandijo. Hrabra, malo pustolovska, vsekakor odločitev življenjskega pomena. Danes imata oba delo, sin hodi v šolo, živijo v lastni hiši in imajo nekaj zelo dobrih novozelandskih in slovenskih prijateljev.

Mateja in Matija sta stanovala na Rudniku, le kakšnih 50 metrov drug od drugega. Nekega dne jo je zagledal skozi okno. Prvi njun pogovor ni bil spletni, kot je danes pogosto, prav klasičen je bil. In še Matejina psička Nia je odigrala pomembno, povezovalno vlogo. V času, ko sta se spoznala, je bila Mateja specialna pedagoginja, strokovnjakinja za avtizem, Matija vodja logistike rezervnih delov v transportno-servisnem podjetju. Rad je kolesaril, ko sta se spoznala, je bil vodja obsežnega avtoparka na kolesarskih maratonih Franja. Kmalu sta zaživela skupaj, rodil se jima je sin, skupaj sta rada hodila na maraton Franja.

Točka premalo za Avstralijo

Mateja se je po končani pedagoški fakulteti še dodatno izobraževala. Na daljavo se je na Univerzi v Birminghamu specializirala iz motenj avtističnega spektra in bila še dvakrat na izobraževanju na kliniki v Avstraliji pri največjem specialistu za aspergerjev sindrom Tonyju Attwoodu. V avstralskem načinu dela in njihovih strokovnih izkušnjah je videla tudi možnost lastnega napredovanja. Zakaj ne bi poskusila tam spodaj, sta začela razmišljati. Deskala sta po spletu in iskala možnosti za delo. Ko sta prideskala do agentke za imigracije Natashe Shelley, se je začela kazati pot. Mateja je morala opraviti še izpit iz angleščine. Smola pa taka, zmanjkala ji je ena sama točka za pot družine v Avstralijo...

Točke izpita iz angleščine pa so na srečo zadoščale za pridobitev delovnega dovoljenja na Novi Zelandiji. A tu se je pojavila nova težava. Slovenski in novozelandski sistem izobraževanja za specialnega pedagoga se razlikujeta. Ker pa je imela dobre reference iz tujine, je bila še zadnja ovira odpravljena. Iz Oaklynn Special School v Aucklandu so jo poklicali po skypu. Po pogovoru, ki je trajal 45 minut, ji je ravnateljica dejala, da je dobrodošla.

Naučil se boš sproti

V Aucklandu sta kmalu spoznala, da se želita ustaliti v mestu, ki je mirnejše in cenejše. Pot ju je vodila v Hawke's bay, pokrajino na vzhodni obali Severnega otoka. Mateja je dobila delo na Kowhai Special School v Hastingsu, Matija na enem najboljših igrišč za golf na svetu, Cape Kidnappers. »K nam priletijo igralci s helikopterji,« pove Matija. Spraševali so ga, ali zna kositi travo, če je že kdaj upravljal delovni stroj, motorno žago. Kosil sem doma, okoli hiše, na prijateljevi kmetiji sem upravljal traktor. To je zadostovalo. Vsega se boš sproti naučil, so mu rekli.

Poklic vzdrževalca igrišča pa ni preprost. Igrišče ima ogromen strojni park in vsi zaposleni morajo znati uporabljati vse stroje. Vrste in višina trave so različne. Vsaka posebej potrebuje drugačno nego, zato nekatere površine kosijo vsak dan in vsakič v drugo smer. Košnja je samo eno od dnevnih opravil. Vsak dan urejajo peščene bunkerje, obrezujejo okoli zalivalnikov, sanirajo utrujene površine, čistijo delovne stroje... Po določenem času bo Matija postal kvalificirani vzdrževalec, kar mu bo na široko odprlo vrata za delo na drugih igriščih in boljše plačilo.

Več o vremenu kot o politiki

»Ko pridem v šolo, so vsi nasmejani, izmenjamo si šale. Delovni čas poteka v sproščenem vzdušju. Za otroke je izobraževanje kot zabava, neprisiljeno, veliko je igre. V šolah so dobro organizirani in imajo dodelan sistem, v katerem ni težko delati. Všeč mi je, ker so samokritični, imajo veliko znanja, veliko razmišljajo, se trudijo odpravljati težavnejše oblike vedenja in razvijajo socialne in življenjske veščine. Svojega znanja in dela ne skrivajo, delijo ga z vsemi. Če vidijo, da se ne počutiš dobro ali s čim nisi zadovoljen, vprašajo zakaj. Skupna želja je skupno zadovoljstvo. Ni jih strah konkurence ali da komu česa ne bi privoščili. Pomagajo si. Čas z družino spodbujajo,« pripoveduje Mateja.

Kivije, kot pravijo prebivalcem Nove Zelandije, Mateja in Matija ocenjujeta zelo pozitivno. Tujce sprejemajo, življenje je na splošno sproščeno in pozitivno. Več govorijo o vremenu kot o politiki. Ljudje sicer delajo dolgo, vendar znajo uživati in si vzeti proste trenutke brez občutkov krivde. Manj se obremenjujejo z drugimi in so pri razkazovanju materialnih dobrin skromni. Ko greš v nakupovalni center, se ti ljudje nasmejijo, na ulici pozdravijo. Hitro se zapletejo v pogovor. So odprti in ustrežljivi. Ko opazuješ ljudi, imaš občutek, da jih moda ne zanima prav dosti, delujejo, kot da so dvajset let v zaostanku. Zato se čudijo Matejinim oblačilom, ki so drugačna. Nič ni nenavadno, če gre kdo zjutraj ali zvečer v trgovino v pižami ali sobni halji. Vsaka stvar pa ima dobro in tudi slabo plat. Novozelandci se ne sekirajo prav dosti, radi malo zamudijo ali ti odgovorijo: »Yah … nah,« kar pomeni, da bolj verjetno nečesa ne bodo naredili.

Vozovnica za Nio najdražja


Zakonca Kotnik sta vložila veliko truda, časa in denarja za priprave na odhod na Novo Zelandijo. Čisto na koncu pa se je pojavil zaplet s papirji za psičko Nio. Tako rekoč zadnjo sekundo pred poletom sta dobila še vse potrebne papirje zanjo. Cena za njeno potovanje, neverjetno, pa je bila dražja kot za vso družino skupaj.

 

 

Deli s prijatelji