Tiskane izdaje
Radenci – V dneh, ko je oklepna kolona polkovnika Popova prodirala od Varaždina skozi Gibino, Hrastje Moto in Radence proti Gornji Radgoni, in tudi pozneje je bilo Prekmurje prometno odrezano od preostale Slovenije.
Vsi mostovi čez Muro so bili zabarikadirani s tovornjaki in minirani s protioklepnimi minami. In enega, manjšega čez stranski rokav Mure med Petanjci in Radenci, bi 28. junija 1991 skoraj razstrelili.
Bilo je zgodaj dopoldne, ko je oklepna kolona JLA iz Hrastja Mote, kjer je prenočila, prispela pred Radence. Tudi na prekmursko stran, v Petanjce in na mostove čez Muro je bilo slišati streljanje. Med slabo opremljenimi teritorialci, ki so samo z avtomatskimi puškami zasedli glavni petanjski most čez Muro, je bilo čutiti nemir.
Takrat ni še nihče vedel, kam je namenjena kolona, katere rohnenje in streljanje je bilo mogoče slišati iz smeri Radencev.
Bili sta samo dve možnosti: ali bo pot skozi Radence nadaljevala naravnost proti Gornji Radgoni in tamkajšnjemu mejnemu prehodu ali pa bo v glavnem radenskem križišču zavila desno, čez Muro proti Petanjcem in v Prekmurje.
Negotovost je bila vse večja, hrumenje tankov in oklepnikov vse bliže in v primeru, da bi se kolona usmerila v Prekmurje, sta dva teritorialca dobila nalogo, da minirata enega od manjših petanjskih mostov čez stranski rokav Mure.
Pripravila in namestila sta eksploziv, ga opremila z vžigalniki, jih povezala na žico in te odvila toliko, da sta se lahko umaknila na varno razdaljo. A še vedno sta bila skoraj sredi glavnega petanjskega mostu, brez kritja in na muhi tankovskih strojnic, če bi ti pripeljali v to smer.
Foto: Jože Pojbič/Delo
Stopnjevanje napetosti
Potem je bilo treba čakati. In ko je bilo hrup tankov in streljanje slišati že tako blizu, kot da so že na prvem mostu z radenske strani, je po radijski zvezi prispelo povelje. Nisem ga slišal, a sem videl, da sta se minerja sklonila nad prožilno napravo, nanjo priključila žice, povezane z detonatorji in razstrelivom, za trenutek počakala, potem pa je eden od njiju pritisnil. Podzavestno sem se priklonil in se pripravil na detonacijo. A močnega poka ni bilo.
Še naprej je bilo slišati le hrumenje tankov ter streljanje in v pričakovanju eksplozije, ki naj bi vrgla v zrak most, se je vse zdelo kot boleča tišina. Minerja sta začela zaskrbljeno brskati po sprožilni napravi, preverjala sta žice, kontakte in vse drugo, nato pa spet pritisnila na sprožilo. In spet se ni zgodilo nič. Novo preverjanje, nov poskus in še tretjič nič. Eksplozije ni in ni bilo.
Nato pa je prispela informacija, da se je kolona jugovojske usmerila proti Gornji Radgoni. Vsem na mostu je odleglo, še najbolj pa neznanima minerjema. Če se prepoznata na fotografiji ali če ju pozna kdo od bralcev, vas vabimo, da nam sporočite njuna imena, in sicer na elektronsko naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
***
Zakaj se nam zdi iskanje neznanega junaka pomembno? Po letu 1991 je to državo pretreslo nekaj divjih privatizacij. Ni šlo le za divjo prizatizacijo ekonomskega kapitala, pač pa tudi za divje lastninjenje simbolnega kapitala. Ključni simbolni kapital te države je povezan z njeno osamosvojitvijo.
Ob odločitvi za plebiscit so parlamentarne stranke sicer podpisale zavezo, da si ne bo prav noben del politične elite prisvajal zaslug za referendumsko odločitev ljudstva, a zaveza ni veljala dolgo časa.
25 let po osamosvojitvi se vsiljujejo miti o par osamosvojiteljih, ki naj bi jim bilo ljudstvo hvaležno. A simbolni kapital osamosvojitve pripada ljudstvu in njegovim neznanim junakom.
V prihodnjih dneh bomo objavili še kak ducat prizorov iz vojne za Slovenijo, na katerih nastopajo neznani junaki slovenske osamosvojitve. In tudi v prihodnjih dneh bomo povabili bralke in bralce, da nam pomagajo poiskati imena in priimke neznanih junakov slovenske osamosvojitve. Če jih prepoznate, se nam oglasite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
