Kdo je od koga prepisoval?

Maja 2010 sta bila v dveh različnih znanstvenih revijah objavljena članka z enako vsebino. V enem kot soavtorji niso podpisani trije profesorji, ki jih najdemo v drugem članku, v tem pa ni naveden avtor prvega članka.

Gre za članek z naslovom Biogas production from maize hybrids (Matjaž Ošlaj, Bogomir Muršec, Peter Vindiš), ki je bil maja 2010 objavljen v reviji Biomass & Bioenergy, in članek z naslovom Anaerobic digestion of maize hybrids for methane production (Peter Vindiš, Bogomir Muršec, Marjan Janžekovič, Denis Stajnko, Franci Čuš), prav tako objavljen maja 2010, le da v publikaciji Journal of Achievements in Materials and Manufacturing Engineering.

Članka se po vsebini skoraj ne razlikujeta, nekateri deli besedila so enaki, uporabljeni so enaki podatki in tabele, zato nas je zanimalo, kdo je avtor prvotnega članka. V zaključku obeh piše, da je delo financirala mariborska fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede v okviru raziskovalnega projekta Analysis of possibility of growing energy plants for processing into biogas on Slovenian farms. Zato je še toliko bolj nenavadno, da se avtorstvo objavljenih člankov razlikuje.

Zvračanje odgovornosti

Matjaža Ošlaja smo vprašali, ali je on avtor izvirnega članka, in če je, ali se mu nemara ne zdi čudno, da njegovo ime ni navedeno v drugem članku. Ker se na elektronsko pošto ni odzval, smo ga poklicali. Najprej je hotel pojasnilo, kje smo dobili njegovo telefonsko številko, potem pa nam je svetoval, naj se za odgovore obrnemo na Petra Vindiša. Ta je bil mentor njegove doktorske disertacije, v članku je drugopodpisani avtor in hkrati prvopodpisani avtor drugega članka. Tudi Vindiš nam ni podal jasnih odgovorov, temveč nas je usmeril na tretjega avtorja članka: »V letu 2010 je bil mentor obema, tako Ošlaju kot meni, profesor Muršec, ki je zdaj invalidsko upokojen, takrat je vse stvari dirigiral on. Članek Anaerobic digestion of maize hybrids for methane production je bil v skrajšani verziji objavljen kot prispevek na konferenci. Tam so ga izbrali za objavo v njihovi reviji Journal of Achivements in Materials and Manufacturing Engineering, kar na naši strani ni bilo predvideno. Zato nima nihče od avtorjev in soavtorjev tega članka vpisanega v bibliografiji,« je pojasnil. Dodal je še, da sta citiranje in pisanje avtorstva stvar dogovora med avtorji in da je bil v tistem času za zadevo odgovoren prof. Muršec.

Poznavalci razmer pravijo, da bi Vindiš kot prvi in odgovorni avtor moral vedeti, da je bil članek poslan v objavo, saj vsa komunikacija običajno teče med uredništvom revije in odgovornim avtorjem.

Njegovo informacijo, da sta citiranje in pisanje avtorstva stvar dogovora, direktorica inštituta za intelektualno lastnino Maja Bogataj Jančič zavrača: »Kakršnikoli dogovori, kdo poleg oseb, ki dejansko ustvarijo avtorsko delo, bo naveden kot soavtor (ali kdo ne), so v nasprotju z zakonom.« Pojasnjuje, da bi bilo tako ravnanje tudi neetično, saj se na ta način lahko manipulira: »Navaja se na primer nadrejenega, čeprav nič ustvarjalno ne prispeva, ali pa se navaja mlajše sodelavce, da se s pojavljanjem njihovega imena pridobivajo habilitacijske in podobne točke.«

Definicijo avtorstva in soavtorstva določa zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Če bi nas kdo presojal le po urejenosti zakonodaje, bi bil prepričan, da nihče ne upa niti pomisliti na kršenje avtorskih pravic ali krajo tujih zamisli, a je v praksi po besedah Bogataj Jančičeve drugače. Po njenem je trgovanje z avtorstvi in soavtorstvi v slovenskem visokošolskem prostoru velik problem. To ugotavlja po razpravah, ki se razvnamejo, ko o tem debatirajo na konferencah, nima pa statističnih podatkov.

V intervjuju za Sobotno prilogo leta 2013 je dejala, da bi se morala akademska skupnost zavedati, da takšni primeri škodujejo celotni stroki, zato bi se spodobilo, da bi profesorji in raziskovalci sami izločili črne ovce iz akademskega okolja. »Na žalost je naša kultura znanstvene kritike premalo razvita, ker smo preveč povezani in se nočemo zameriti ljudem, ki bodo nekoč odločali o naši habilitaciji, projektih ali strokovnih objavah,« je takrat povedala direktorica inštituta za intelektualno lastnino.

Delo za pravno službo

Odgovora na vprašanje, kdo je torej avtor izvirnega članka, nismo dobili. Poskusili smo odkriti še, katere dele sta napisala profesorja fakultete za kmetijstvo Marjan Janžekovič in Denis Stajnko ter katere profesor mariborske fakultete za strojništvo Franci Čuš – avtorji, ki niso navedeni v prvem članku. Čuš je zapisal, da je zadeva že precej časovno oddaljena: »Če se dobro spomnim, je v primeru nastajanja članka Anaerobic digestion of maize hybrids for methane production postopek vseh aktivnosti potekal po dogovoru med avtorji (Vindiš, Muršec, Janžekovič, Stajnko, Čuš) in je bil tudi ustrezno izpeljan. S tem je bilo moje sodelovanje s tem timom končano. Vse drugo mi ni znano in nisem sodeloval ne pri objavah ne pri raziskavah.« Čez slabo uro nam je enak odgovor poslal še Stajnko.

Vodstvo fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede smo vprašali, ali so bili o pojavljanju istega članka z različnim avtorstvom obveščeni in kako so ukrepali. Zanimalo nas je še, ali se jim zdita necitiranje drugega avtorja in dodatno pojavljanje soavtorskih imen v opisanem primeru sporna ter ali se strinjajo z Vindiševim mnenjem o dogovarjanju med avtorji. Dekan Branko Kramberger je povedal, da iz zapisnikov komisije za znanstvenoraziskovalno delo in senata fakultete iz let 2010 in 2011 ni razvidno, da bi o tem problemu razpravljali: »Zato sklepam, da fakulteta o tem ni bila obveščena. Torej ukrepov takrat, niti kasneje, ni bilo.« Pojasnil je še, da je bil članek iz revije Journal of Achivements in Materials and Manufacturing Engineering, katerega prvi avtor je dr. Vindiš, leta 2011 še vpisan v njegovi bibliografiji, nato pa je bil iz nje umaknjen.

Po dekanovem mnenju je citiranje, zlasti pa necitiranje, v znanstvenem svetu zelo občutljiva zadeva: »Povezano je s pravicami avtorstva. Posebej necitiranje je lahko zelo sporno, ker je število citatov posameznega raziskovalca eno od meril odmevnosti raziskave in raziskovalca. Prav tako je citiranje pomembno za posamezne znanstvene revije, saj je na primer število citatov člankov, objavljenih v reviji, eno od meril njene kakovosti.«

Po Krambergerjevih informacijah je Peter Vindiš iz asistenta v docenta napredoval leta 2011: »Za napredovanje mora kandidat predložiti ustrezno število znanstvenih in drugih del ter s tem dokazati izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Dr. Vindiš takrat članka iz revije Journal of Achivements in Materials and Manufacturing Engineering v ta namen ni uveljavljal. Res pa je, da je bil takrat članek še v njegovi bibliografiji, vendar je bila ta toliko obsežna, da ni vplival na izvolitev v naziv. Ko je članek iz bibliografije umaknjen, se ne upošteva pri napredovanjih.«

Čeprav je od objave omejenih člankov minilo že sedem let, je dekan zagotovil, da bo zbral vso dosegljivo dokumentacijo in primer predal v presojo pravni službi univerze.