ZVER

Jezni medved kar 10 km preganjal krvaveča konja

Objavljeno 22. oktober 2014 23.58 | Posodobljeno 22. oktober 2014 23.57 | Piše: Milan Glavonjić

Niti najstarejši domačini ne pomnijo, da bi medved kdaj tako kruto napadel konje namesto ovac!

Poškodbe obeh športnih konj so bile hude. Foto: Milan Glavonjić

KOČEVJE – Spokojen večerni mir je minuli konec tedna v razpotegnjenem zgornjem delu naselja Mahovnik, ki je od središča Kočevja oddaljeno deset minut hoje, nenadoma skalil tekaški direndaj po vaški poti. Na stezi, ki z ranča Zupanc mimo gasilskega doma po asfaltirani cesti vodi čez most na ponikalnici Rinža do Rožnega Studenca, od tam pa po gozdu do prevoja Jasnica, se je več ur odvijal srhljivi boj za življenje!

Krvavi večerni tek

To je bil namreč več kot krvavi tek, takšnega domačini ne pomnijo. Kar deset kilometrov je namreč ponorela zver, medved – velik naj bi bil kot »cel kombi« –, pred seboj neusmiljeno podil Zupančeva športna konja; osemletno kobilo Pocto in leto mlajšega Dellona.

»Za zaprtimi okni se je slišalo ropotanje. Odprla sem vrata in zagledala, kako sta mimo rezgetaje švignila prestrašena konja, za njima pa je leno, a za svojo postavo vendarle sunkovito, tace metala okorna črna gmota. Izgubili so se v temi, a je galopiranje z udarjanjem podkev po asfaltu še kar odmevalo,« lučaj od gasilskega doma videno opiše lastnica hiše. Da je medved v bližini, je drugi sosedi dal vedeti kuža, ki en mesec ni hotel z njo na sprehod proti Rožnemu Studencu.

Bilo je okoli pol devetih, ko so pri Zupančevih skočili pokonci. Pašnik z ograjo električnega pastirja nedaleč od ranča in še bližje drugim sosednjim hišam je sameval. Kam neki je izginila čreda, je zaskrbelo Saša Zupanca. Pogrešal je tudi kobilo Wiono (7 let) z žrebetom in mlajšo kobilo Opereto. Nekdo je javil, da so proti Rožnemu Studencu drveli konji...

»V to smer nas je gnalo, pa kar bo, bo. Saj veste, kako je, ko te zagrabi panika. Povrhu pa se gozdna cesta kmalu za mostom razcepi na več drugih. Z več avtomobili, jaz sem peljal prikolico, smo ubrali smer proti Jasnici. Vmes smo z baterijami prečesali vsako kotanjo in goščo, a o konjih nobene sledi. Pri Jasnici cesta zavije navzgor proti gradu Strmec. Po dveh kilometrih je otožna in vidno utrujena na robu gozdne poti z dvignjeno glavo tresoča se stala Pocta. Orosile so se mi oči,« nočno tesnobo opiše glava družine Boris. Sašo je pritekel do Pocte, jo objel in hkrati obmolknil. Po hrbtu je imela sledi večjih brazd, kri ji je curljala iz trebuha, hude poškodbe je otipal tudi med nogami. Med prevozom jo je z dlanjo tiščal po trebušni žili, da bi zaustavil kri.

Bežal pred avtomobilom

»Življenje sem dal gozdu. V njem sem srečal in videl vse vrste zveri in živali, a tako velikega medveda, ki je napadel, prepodil in poškodoval konje, nikoli doslej. Pravzaprav se mi niti sanjalo ni, da okoli nas stopicajo tako mogočni kosmatinci. In glej ga, zlomka! Pod Strmcem, ko sem se vračal po drugega konja, je skočil na cesto in pred avtomobilom tekel več kot sto metrov! Ko je zavil v gozd, je razkazal svojo košato postavo. V mojih očeh je bila to pošast! Prvič v življenju me je postalo strah, čeprav sem bil v velikem avtomobilu,« Boris ne bo pozabil krute noči.

Še isto noč je poškodovana konja pregledal veterinar Primož Turk. Rane je očistil in jih zacelil z jodom ter jima dal injekcije. Dan je nato prinesel vse razsežnosti pregona črede oziroma krvoločnosti velikega medveda. Do žične ograje naj bi čez Rinžo ter mimo hiš na drugi strani ceste prilomastil iz brloga kočevske Stojne. Vaščane strese ob misli, kako bi jo odnesli, če bi takrat kosmatinec treščil v katerega od njih. Malo je verjetno, da mu je zadišal čebelnjak, postavljen nedaleč od hiše na robu travnika, tisto noč ga je zagotovo omamil vonj konjske krvi.

Kobila pustila žrebe!

»Ni mi znano, vsaj v naših krajih ne, da bi medved zaobšel ovce in napadel konje. Kmečke konje bi gotovo potolkel sredi vasi, a so naši športni, angleške pasme. Izjemno so dobro pripravljeni pred skorajšnjo galopsko sezono in kaže, da so ju ravno hitre noge po desetih kilometrih rešile pred morilskimi kremplji in lačnim gobcem napadalne zveri,« razlaga Sašo, ko poskuša prestrašeno Pocto iz ličnega hleva pripeljati na sonce. Še včeraj je tehtala najmanj 30 kilogramov več, od stresa in šoka ter izčrpanosti se je tako rekoč sesula. Gospodar jo je gledal in skrival prizadetost; živi okostnjak z izstopajočimi globinskimi poškodbami velikosti medvedje tace po vsem telesu je pred njim. Trebuh je pri zadnjici – ta del mrhovinarju namreč še posebej tekne – dobesedno razkopan.

Boleče poškodbe je utrpel tudi Dellon, a ne tako hude kot Pocta. Celo v večjem šoku pa je bila Wiona, ki je pustila svoje žrebe – kobila tega ne naredi prav v nobenem primeru – in s travnika zbežala neznano kam. Ob svitu se je le vrnila. Cepetala je v žični ograji in oblizovala žrebe, veterinar pa je ugotovil, da je tudi ona dodobra sesuta. Šepala je, po hrbtu so zijale odprtine od kremljev; tudi po očesu jo je mahnil medved, verjetno ob napadu na pašniku. »Pocta je vedno segala po visokih uvrstitvah, tudi na mednarodnem galopskem tekmovanju v Zagrebu z zvrhanim denarnim skladom. Na domačih progah niti v steeplechasu skorajda nima konkurenta. Vsi trije konji so vredni več deset tisoč evrov, a najbolj mi je hudo, ker so dlje izgubljeni za tekmovanja,« preganjajo črne misli Saša.

Toda iste misli bi lahko še koga morile, če bi konji pred medvedom za gasilskim domom na križišču zavili proti Kočevju. V paničnem begu bi se po slabem kilometru zagozdili bodisi med nakupovalnimi stavbami v stanovanjskem naselju ob glavni cesti ali pa kar na dvorišču policijske postaje, v smeri proti središču mesta. Ta tek bi bil veliko krajši, morda tudi manj boleč, v primerjavi z onim čez drn in strn po gozdnih stranpoteh.

»Sto metrov od gasilskega doma proti Rinži je medved dohitel konje. Eden naj bi bežal po travi, prebil je leseno, nato pa žično ograjo, drugi po asfaltu. Tam so prvič prišli v stik z medvedom. Po travi in asfaltu so sledi krvi, na ograji so ostanki grive in dlake, konji so od strahu izpuščali mehke iztrebke. Med ranami je tudi več globokih prask medvedjih krempljev. Od tod naprej so galopirali globoko v noč,« sklene Sašo Zupanc. Vzroka za preživetje Pocte in Dellona pa vseeno najbrž ne bomo nikoli izvedeli: je omagal medved, ki sicer teče tudi do 60 kilometrov na uro, ali sta mu športna konja le ubežala?

Deli s prijatelji