Če si Marko Račič, je lahko življenje tudi pri 95 letih čudovito. Vrhunski atlet, najprej sprinter na 100 in 200 metrov, pozneje štiristometraš, reprezentant nekdanje Juge, leta 1948 nastopi na prvih olimpijskih igrah po vojni v Londonu, pozneje postane atletski trener in jugoslovanski selektor, še pozneje sodnik in atletski delavec ter športni publicist. Še danes je živa enciklopedija športa, ne samo atletike.
Po rodu Belokranjec je na svet prijokal 25. aprila 1920 v Adlešičih. Najstarejši še živeči slovenski olimpijec po konstituciji in gibanju spominja na veverico, lahek, spreten in gibčen je, še zdaj pa ima tudi neverjeten spomin, zlasti za rezultate in datume, ter pronicljive in bistre misli. Danes praznuje rojstni dan in god obenem, rodil se je na sv. Marka – zato je namreč Marko. Okoli njega so tako mladi kot stari, dobro se počuti med enimi in drugimi. Žena Vanda, poleg atletike še ena njegova velika ljubezen, s katero imata hčerko Mojco in sina Gorazda ter kup vnukov, ni dosti mlajša od njega.
Na 100 metrov je tekel najhitreje – 10,8 sekunde. Tekel je tudi na 200 metrov, najhitreje 22,4 sekunde. »Pozneje sem šel na 400 metrov, na 100 in 200 sem bil prepočasen, v mednarodni konkurenci nisem bil več zraven. V Londonu sem startal prav na tej razdalji in v štafeti 4 x 400,« pove Marko.
Na olimpijskih igrah v Londonu 2012, kamor ga je povabil Olimpijski komite Slovenije, je po 64 letih spet srečal nekdanjega tekmeca Britanca Williama Robertsa, še starejšega od njega, ki je bil že leta 1936 na igrah v Berlinu (imenovanih tudi Hitlerjeve) četrti na 400 metrov.
Začel pri Sokolu
Diplomiral je na Državnem inštitutu za fiskulturo (Dif) v Beogradu 1952. in je profesor športne vzgoje. Športno pot atleta je začel 1931. pri Sokolu na Viču v Ljubljani. Že 1940. je nastopil na balkanskih igrah v Istanbulu, kjer je zasedel 3. mesto na 200 m in 1. v štafeti. Po vojni leta 1945 je ostal v JLA vse do 1965., vseskozi je bil pri atletskem klubu Partizan, njegov nadrejeni je bil Artur Takač, oba sta imela visok oficirski čin. Takač je bil generalni sekretar in predsednik beograjskega kluba, istočasno pa tudi generalni sekretar Atletske zveze Jugoslavije, pozneje visok funkcionar MOK, športni šef kopice olimpijskih iger, tudi zimskih 1984. v Sarajevu. In bržkone mož, ki se je po funkcionarski plati v mednarodnem športu iz nekdanje Juge povzpel najvišje.
Marko je bil v bogati športni karieri štirikrat državni prvak v tekih na 100, 200, 400 m in štafetah. Bil je jugoslovanski rekorder na 200 in 300 m. Na evropskih prvenstvih je nastopil leta 1946 v Oslu in 1950 v Bruslju. Leta 1948 je nastopil na olimpijskih igrah v Londonu v teku na 400 m in štafeti 4 x 400 m, šef takratne atletske reprezentance je bil prav Medžimurec, doma iz Varaždina, Takač, sicer judovskega rodu, dve leti starejši od Račiča, a že dolgo pod rušo.
Bogate izkušnje in znanje v športu je Račič pozneje prenašal na številne rodove atletov, tudi kot uspešni zvezni selektor jugoslovanske ženske reprezentance med letoma 1960 in 1968 (šampionsko obdobje Vere Nikolić) in pozneje kot sodnik in predavatelj na številnih strokovnih programih doma in v tujini.
Na krilih atletike
Nedavno je izdal avtobiografsko delo Na krilih atletike, velik je njegov delež pri publikaciji Naši olimpijci, kjer so sistematično in metodološko dosledno navedeni vsi Slovenci, ki so nastopili na zimskih ali letnih olimpijskih igrah. To publikacijo sta že 1984. zastavila s še enim neomajnim športnim zasvojencem, resda mnogo mlajšim kot trajnožareči Marko, pa vendar vpetim v šport tako ali drugače že pol stoletja, Tomom Levovnikom. Pozneje se je Tomu pridružil tudi sin Marko, tako da so pod zadnjo publikacijo, ki je izšla 2012., podpisani Marko Račič, Tomo in Marko Levovnik, uvod pa je napisal zgodovinar in nekdanji hokejist Tomaž Pavlin. To je bilo leto, ko smo praznovali 100 let od osvojitve prve kolajne slovenskega športnika na olimpijskih igrah, 20 let od prvih nastopov na olimpijskih igrah pod zastavo Slovenije in prav tako 20 let, odkar je samostojna Slovenija osvojila prvo olimpijsko kolajno. Naj spomnim: naš prvi osvajalec olimpijske medalje je bil sabljač Rudolf Cvetko, nastopil je v tedanji avstro-ogrski reprezentanci, prvi kolajni za samostojno Slovenijo pa sta na igrah v Barceloni 1992 osvojila veslača v dvojcu brez krmarja, Iztok Čop in Denis Žvegelj. Marko Levovnik sicer ni difovec tako kot Marko Račič in oče Tomo, diplomiral je 2006. na fakulteti za družbene vede, vendar pa ni mogel iz svoje kože, saj je diplomsko delo nekdanjega rokometaša s področja športa. Trije avtorji bi radi publikacijo izdali tudi pred igrami v Riu de Janeiru, vendar pa se, kot je v navadi pri nas, zatika okoli stroškov izdaje kot tudi okoli avtorstva, saj si zdaj želijo nekateri prilastiti tisto, za kar so se Marko Račič in Tomo ter Marko Levovnik trudili nekaj desetletij, pa tudi ideja o publikaciji je Račičeva in Levovnikova st.
Za Račičem smučarski tekač Janez Pavčič
Marku Račiču na lestvici najstarejših slovenskih olimpijcev sledita tekač na smučeh Janez Pavčič in smučarski skakalec Albin Bine Rogelj. Že res, da sta tudi ta dva prava krjavlja, neuničljiva in zimzelena, kljub temu pa sta vendarle precej mlajša kot atlet Marko. Čeprav ni absolutno najstarejši še živeči slovenski olimpijec, pa je smučarski tekač najstarejši živi udeleženec zimskih olimpijskih iger, nastopil je na igrah leta 1956 v Cortini d'Ampezzo. Tam je nastopil še en smučarski tekač, prava gorenjska korenina iz Mojstrane, Zdravko Hlebanja, isti letnik kot Pavčič, pa tudi Janezov štiri leta mlajši brat, Cveto, še en tekač, trenutno 13. na lestvici najstarejših slovenskih še živih olimpijcev. Prvič je na igrah v Dolomitih tekmoval tudi skakalec Bine Rogelj, še leto mlajši kot Pavčič in Hlebanja. No, Bine je v življenju počel še marsikaj, predvsem je eden najboljših slovenskih karikaturistov vseh časov in nekdanji urednik karizmatičnega humorističnega časopisa Pavliha, ki ga žal ni več.
