Le malokateri izmed obiskovalcev dvorane v hotelu Pri Maliču (današnja Nama), kjer so v tem času leta 1896 prvič uzrli senzacionalni izum, je ob čarobnosti živih slik – filma – ostal ravnodušen. Čarobnost občasnih projekcij potujočih kinematografov, ki so bile nato še v Kazini, Mestnem domu, hotelu Ilirija in drugod, sta že desetletje pozneje s stalnimi predstavami nadaljevala redna kinematografa Ideal in Edison. Ko so 1930. v Kinu Matica slikam dodali še čisto pravi glas igralcev, je bila s filmom v celoti okužena tudi slovenska prestolnica. V kinu so se družili ljudje vseh družbenih slojev, in še danes je tako, čeprav nekateri menijo, da kinematografi izumirajo.
Alpinistka
To so bili začetki kinematografije pri nas, toda nedvomno vsaj zadnjih nekaj let buri duhove Pavla Jesih (1901–1976), pionirka slovenske kinematografije in alpinizma. Pavla je bila, milo rečeno, nenavadna ženska. Ko je prišla v časopisje in na radijske valove, je bilo dekle iz premožne družine v Ljubljani že prekaljena plezalka iz vrst znamenitih skalašev. Pri petindvajsetih letih se je začela skupaj z Miro Marko Debelak, še eno od pionirk našega plezalstva, publicistko in prevajalko, utrjevati na položaju pionirke evropskega alpinizma; ob njenem imenu je zapisanih več prvenstvenih smeri, ki še vedno veljajo za zelo zahtevne. Z Debelakovo se je pozneje razšla, ne samo plezalsko, tudi zasebno. Pavlina plezalska pot, začinjena z njeno trmo in svojeglavostjo, se je prekinila leta 1934, ko se je ponesrečila v steni Velike Mojstrovke. Najprej zaradi poškodbe, potem pa zaradi vojne enajst let ni plezala, v prvih dneh svobode 1945. pa je z legendarnim Jožo Čopom preplezala Triglavsko severno steno, njuna smer se še vedno imenuje Čop-Jesihova.
V obdobju, ko je lahko gore opazovala le od daleč, si je našla povsem drugačno zaposlitev, del družinskega premoženja je vložila v kinematografijo. Začela je leta 1936 s kinom Metropol v Celju in mu pridružila še tamkajšnji Union, nato je prodrla na Ptuj (kino Royal, zdaj kino Ptuj) in nazadnje verigi dodala ljubljanski elitni kino Matica (v stavbi današnje filharmonije). Med drugo svetovno vojno se je morala Pavla znajti, kakor je vedela in znala, se prilagajati ponudbi in distribuciji filmov, hkrati je pomagala partizanom, skratka, ves čas je plezala po robu.
Zavrnila Mačka
Med vojno je izdatno podpirala OF, ilegalce in begunce – skoraj do bankrota svojega podjetja. Potem pa se je znašla v svetu revolucionarjev, ki ni bil njen. Opažala je, da njene kinematografe pri distribuciji sistematično sabotirajo. Kmalu je ostala brez kinodvoran in padla v kazenski postopek, ki ga je sprožil njen tekmec France Brenk. Kot direktor Državnega filmskega podjetja je vložil vse prijave proti njej, vsaka je bila absurdnejša od prejšnje. Niso ji pomagale niti zasluge pri OF, ponudbo, da bi sprejela delo v vodstvu Triglav filma, pa je – četudi je prišla od samega Ivana Mačka - Matije – užaljena zavrnila. Na sodišču je bila zaradi domnevne kolaboracije z okupatorjem obsojena na zaplembo premoženja. Bila je dobesedno razredni sovražnik in kot taka izbrisana.
Zanimivo, da razen Matija Mačka, ki mu je bilo za kulturo, umetnost in podobne zadeve sicer malo mar, tedanji slovenski politiki, ki so držali roko nad kulturo, kamor je kajpak spadala tudi kinematografija, predvsem prosvetni minister Ferdo Kozak, partijski ideolog Boris Ziherl in šefica partijskega Agitpropa Lidija Šentjurc, niso niti s prstom mignili zanjo.
Umaknila se je v popolno osamo, zadnja leta življenja je sprejemala le še svojega nečaka, ljubljanskega gostilničarja z Dolenjske ceste, ljubiteljskega pesnika, občasno lobista in humanitarca Josipa Jesiha. Glede Mačkove vpletenosti je on edini vir; 2004., leto pred smrtjo, je dal dokaj obsežen intervju, v katerem je pripovedoval tudi o Pavli, srečanjih z njo in spominih nanjo. Intervju je ostal neobjavljen, bil pa je uporabljen v knjigi Pozabljena polovica, monografiji o pozabljenih velikih Slovenkah. Pripovedoval je, kako je nekaj desetletij po tragediji tete Pavle spoznal sina Matije Mačka, verjetno bi bil to od treh Matijevih sinov lahko edino Badžo (čeprav ga Jesih poimensko ne navaja), sicer falirani arhitekt, ki je bil redni nočni gost v Jesihovi gostilni. Ta mu je povedal, da bi ga njegov oče nujno rad spoznal. Josip je srečanje zavračal, vseeno pa je sin nekega dne preprosto pripeljal na obisk vso Mačkovo družino. Matija je takrat Josipu povedal, da se je sam osebno angažiral za to, da bi Pavlo vključili v povojna prizadevanja za ustanovitev nacionalne filmske industrije, ker jo je neznansko cenil, ampak ona o tem ni hotela niti slišati.
Šest desetletij, odkar so začeli Lorenzovi
Letos mineva 60 let, odkar so začeli kot klavirski trio muzicirati bratje Lorenz, violončelist Matija, pianist Primož in violinist Tomaž, doma iz Trnovega v Ljubljani. Njihova sestra je novinarka in urednica Bernarda Jeklin, med petimi otroki prvorojena, 1936. je prišla na svet, ki se je pod novinarske prispevke sprva podpisovala z dekliškim priimkom, pozneje po prvem možu, zdravniku, Rakovec, in še pozneje po drugem, Jeklin, kar je še danes, čeprav sta s pomorščakom Jeklinom že dolgo narazen. Matija, violončelist, je dve leti mlajši, Primož, pianist, je letnik 1942, umrl je 2007., in Tomaž, violinist, ki te dni praznuje sedemdesetletnico. Kar šestnajst let za Bernardo se je rodila še Katarina, ki je končala tehnično matematiko in je, kot v nekaterih intervjujih pove Bernarda, »edina normalna« v družini, kaj hoče s tem povedati, ni čisto jasno, saj tudi sama ni glasbenica in ni hodila v glasbeno šolo. Glasbenik je bil oče, ki pa z igranjem ni mogel preživeti številne družine, mama je bila gospodinja. Bil je bančni uslužbenec, da je družina preživela in so se otroci šolali, je moral poleg službe zvečer igrati, bil je amaterski violinist in pianist, kavarniški špilalec v Slonu in Riu. V nedavnem intervjuju v Nedelu je violinist Tomaž iskreno povedal, da je Primoža, ki je bil tudi profesor na glasbeni akademiji, z leti minila začetna vnema. Vse bolj se je posvečal nekaterim drugim področjem v kulturi in velja za očeta, organizatorja in idejnega vodjo društva Imago Sloveniae, ki poskuša kulturno obuditi stara mestna jedra v Sloveniji, začelo se je pod njegovim vodstvom v Stari Ljubljani, ki jo je sicer neverjetni original Primož Lorenz neizmerno ljubil in kjer je tudi živel. In kaj imata skupnega Primož Lorenz in zgornji članek? Josip Jesih je imel v družinski hiši na Dolenjski cesti ne sicer hudo reprezentančni, zato pa malone edini normalni gostinski lokal v Ljubljani, ki je bil odprt po potrebi tudi do zgodnjih jutranjih ur. Tja je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zahajala v glavnem kulturniška srenja, igralci, glasbeniki pa novinarji in podobne sorte malce boemski tiči, malone inventar pa je bil pri Jesihu tudi Primož Lorenz.
