Tiskane izdaje
V starosti 87 let je umrl kolumbijski pisatelj in Nobelov nagrajenec Gabriel García Márquez. Umrl je na svojem domu v Mexico Cityju, kamor se je z ženo Mercedes ter sinom Roderigom preselil leta 1961. Kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos je razglasil tridnevno žalovanje.
Márquez je najbolj znani pisec magičnega realizma, žanra, v katerem se prepletajo miti in magija z resničnostjo vsakodnevne eksistence. Velja za enega najboljših, če ne najboljšega pisca v španščini po velikem Miguelu de Cervantesu.
Rodil se je leta 1927 v vasi Aracataca v Kolumbiji kot najstarejši izmed 11 otrok. Njegova mati je bila enako trmasta, kot je pozneje postal njen sin. Proti volji staršev se je poročila s telegrafistom in velikim zapeljivcem, ki jo je osvojil z igranjem violine pod njenim oknom. Ljubezensko zgodbo svojih staršev je pisatelj popisal v romanu Ljubezen v času kolere. V svojih knjigah je tudi pozneje pogosto tematiziral dogodke iz svoje neposredne okolice.
Rasel je z zgodbami
Starši so se v iskanju zaslužka preselili, Gabriel pa je do desetega leta ostal pri dedku in babici, ki sta nanj prenesla ljubezen do knjig. Babica je bila nadarjena pripovedovalka zgodb, ob katerih je vzgajala vnuka. Te zgodbe so hranile Gabrielovo domišljijo in obenem tudi strahove, kot je pripovedoval pozneje. Márquez je preživel osamljeno otroštvo med ženskami: babico, tetami, služabnicami Indijankami. »Od tod izhaja prepričanje, da so ženske gonilo sveta in da mi moški s sabo nosimo le zgodovinsko brutalnost in nered,« je napisal v svojih spominih.
V neredu je bila tudi njegova domovina. Od začetka 19. stoletja neodvisna od Španije je bila Kolumbija leta 1886 prva demokratična država Latinske Ameriike. Pa vendar so se vedno znova v njej dogajale krvave državljanske vojne. Do prelivanja krvi je prišlo tudi 1928, ko so obiralci banan protestirali proti prenizkim plačam ameriške družbe United Fruit Company in so nanje streljale vladne sile. Márquez je ta tragični dogodek opisal v svoji najbolj znani knjigi Sto let samote.
Gabriel García Márquez je študiral pravo, a je študij prekinil na razočaranje staršev. Njegova strast je bil svet zgodb in romanov, kot je pozneje napisal v avtobiografskem delu Živim, da pripovedujem. Začel je delati kot novinar in z novinarstvom se je ukvarjal še tudi pozneje, ko so bili njegovi romani že globalno popularni. Ko je kot mlad novinar za časopis El Espectador pisal podlistek o brodolomu plovila kolumbijske mornarice, ki se je potopilo zaradi preobremenitve s tihotapskim blagom, kar je vlada skušala prikriti, je bilo njegovo življenje ogroženo.
Zato je leta 1955 zapustil domovino. Potoval je po Evropi, Venezueli, delal kot dopisnik iz Rima, Pariza, Barcelone, Caracasa in New Yorka. Samo enkrat je tvegal ter se vrnil v domovino – da se je poročil z Mercedes. Spoznal jo je še kot 13-letno deklico, poročila sta se dobro desetletje pozneje. Družina je dolgo živela iz rok v usta.
Márquez je krajši čas živel tudi v Havani po zmagi kubanske revolucije, kjer je začel prijateljevati s Fidelom Castrom, s katerim sta ostala prijatelja vse življenje. V Mehiko se je preselil leta 1959. Zaradi svojih političnih stališč do Kube je užalil Američane, ki mu vse do leta 1971 niso dovolili vstopa v ZDA.
Izkušnje revščine in nasilja ni nikoli pozabil, kot zapriseženi levičar je bil vse življenje na strani šibkih. Podpiral je latinskoameriško gibanje za neodvisnost, bojeval se je tudi proti kriminalu, trgovini z drogo, pogosto je posredoval pri spopadih med vlado in pripadniki gverilskih skupin.
Pod vplivom Williama Faulknerja je prvo knjigo napisal pri 23 letih in kar sedem let je trajalo, da je našel založnika. Sledile so knjige Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal, Huda ura, Sto let samote Patriarhova jesen, Ljubezen v času kolere, Kronika najavljene smrti smrti ... Zadnja knjiga Žalostne kurbe mojega življenja je napisal 2004.
Svetovni preboj
Svetovni preboj je dosegel 1967 z romanom Sto let samote, ki so je prodali v več kot 30 milijonih izvodov. O njem je povedal, da se mu je pač zgodil. Ko se je bližal Acapulcu, se mu je zgodilo svojevrstno razodetje, ne da bi vedel, zakaj. Vedel je le, da mora napisati knjigo.
Vrnil se je domov, se zaprl v sobo in 18 mesecev pisal vsak dan. Pokadil je šest zavojčkov cigaret na dan, prodal avto in skoraj vse električne naprave v hiši, da bi lahko prehranil družino in kupil dovolj papirja za pisanje. Roman zajema stoletno obdobje izmišljenega kolumbijskega mesteca Macondo in spremlja družino Buendía skozi sedem generacij.
Gre za mešanico stvarnosti in domišljije, z mnogimi nenavadnimi liki in dogodki iz kolumbijske in tudi družinske preteklosti samega avtorja. Po mnenju mnogih je to literarni nacionalni ep Latinske Amerike. Márquezova genialna domislica je, neverjetne dogodke prikazuje kot nekaj naravnega, medtem ko navadnim pojavom daje nadnaravni pomen.
Leta 1982 je dobil Nobelovo nagrado za književnost za »svoje romane in kratke zgodbe, v katerih z živopisnim koloritom staplja domišljijski in resnični svet in v katerem se zrcalijo življenje in spopadi nekega kontinenta«.
Márquezovo delo je večplastno: poleg romanov je pisal kratke zgodbe, reportaže, filmske scenarije,
Politično angažiran
Pisatelj je znan tudi po svojem političnem angažmaju. Veljal je za heorja latinskoamerioških levičarejv in kritik ameriškega intervencionizma širom po svetu. Nasprotoval je vojaški diktaturi v Čilu pod vodstvom Augusta Pinocheta.
Del denarja, ki ga je pri štiridesetih zaslužil s Sto let samote, je podaril levičarjem v Angoli, Argentini, Kolumbiji in Nikaragvi ter pomagal pri ustanovitvi organizacije HABEAS, namenjeni preprečevanju zlorab oblasti in osvobajanju političnih zapornikov v Latinski Ameriki. V Kolumbiji pa tudi pozneje ni mogel živeti zato, ker ga je vlada obtožila, da finančno podpira gverilsko skupino M-16.
Na vprašanja, ali je komunist, je Márquez vedno odgovarjal, da ni član nobene stranke, nikoli pa ni skrival svojega levičarskega prepričanja in stališča, da je za Latinsko Ameriko najbolj primerna socialistična družbena ureditev.
Z dobrim milijonom evrov, ki ga je dobil za Nobelovo nagrado in je bil leta na računu švicarske banke, je Márquez kupil danes zelo cenjeni kolumbijski časopis Cambio.
Poleg bralcev so ga hvalili predsedniki in kralji, med njegovimi prijatelji sta bila tudi Bill Clinton in François Mitterrand.
