V intervjuju in kasnejših izjavah je omenjal doktorsko nalogo D. Rebca, iz katere je po mojem mnenju nekritično izbral stavek (citiram dr. Dežmana, tako kot ga je sam podal v intervjuju): »Tisti, ki hujska k vojni, revoluciji, ki nasilje generira, tak ne more imeti resnega statusa.« V navezavi na vse izjave pred tem je bilo popolnoma jasno, komu je ta stavek namenjen.

Kot doktor zgodovine bi moral vedeti, da se nič ne zgodi samo od sebe, da je treba vsako zgodovinsko situacijo obravnavati z upoštevanjem čim širših okoliščin. Ne OF niti belogardizem in kasneje domobranstvo nista nastala kar tako, iz čistega miru. Pred njunim nastankom je veliko če-jev. Bile so prisotne ideologije, borba za oblast, taktike tistih, ki so bili željni oblasti in moči. In ne nazadnje: kakšni so bili strahovi in želje ljudi iz ljudstva, kakšno je bilo njihovo materialno in duhovno stanje, kolikšno je bilo sploh njihovo poznavanje situacije v svetu. Ali ni to snov, s katero naj bi se ukvarjal zgodovinar, in to čim bolj nepristransko? Vsekakor zgodovinar, ki skače iz enega tabora v drugega, ni poklican za to, da bi merodajno obravnaval nastalo situacijo, pa četudi se sklicuje na resnico. Tak človek naj se raje ukvarja z nekoliko manj zahtevnimi posli, ki jim je kos. Res, da mu bodo prinesli manjšo slavo, jih bo pa vsaj opravil dobro. Resnica, ki je boleča, pa je vedno na obeh straneh, nikoli na eni sami.

Še ena izjava dr. Dežmana, ki je ne morem označiti drugače kot hujskaštvo: »Partizani pobijejo več Slovencev kot okupator, pobijejo več neoboroženih kot oboroženih ljudi, in partizani pobijejo več ljudi po drugi svetovni vojni kot med njo.« Tudi ta izjava ni izvirna. Z istimi besedami je pred časom govoril zelo ugleden politik.

Koliko je bilo pobitih in koliko so jih pobili, to je tema raziskovanja zgodovinarjev in njihove pietete do preživelih in potomcev na obeh straneh. Izjava, da so partizani krivi za poboje po vojni, pa je nedopustna; izvira iz osebnega ogorčenja in maščevalnosti, in to človeka, ki dogodke pozna samo iz knjig in pripovedovanj. Ali so naši osamosvojitelji krivi, da Slovenija sedaj ni druga Švica? Človeku ni treba biti zgodovinar, da lahko loči med ljudstvom, udeleženim v nekem dogajanju, in oblastjo, ki se kasneje vzpostavi.

Slovenci smo neverjeten narod. Sredi 18. stoletja smo bili, po izjavah A. Melika, družbeno in kulturno na enaki stopnji kot Bretonci. Bretonci so danes uradno Francozi, čeprav nimajo francoskih korenin, mi pa imamo svojo samostojno in suvereno državo. Hkrati pa imamo, glede na število samomorov, v genih nekaj samouničevalnega, kar se je izkazalo, če verjamemo Prešernu, najmanj v dveh bratomornih vojnah. Ideološko podpihovanje razdvojenosti med nami je zato veliko bolj nevarno od beguncev, ki prihajajo. Nekritični podpihovalci te razdvojenosti, ki v kritičnih razmerah lahko zelo hitro preide v sovraštvo, bi se morali resno zamisliti nad besedami gospoda Andreja Aplenca, ki je v Tedniku dejal: »Tisti narod, ki ne pozna svoje zgodovine, je obsojen, da jo bo ponovil.« Ali pa morda to na tihem kdo želi? Kdo je zdaj hujskač?

Od zgodovinarjev, obojih, cvetoberov in necvetoberov (med katere spada dr. Dežman), pričakujem, da raziščejo, kaj smo Slovenci v kritičnih letih 1941–1945 naredili dobrega in kaj slabega, kaj smo pridobili in kaj smo zamudili. Da ne bomo poslušali samo, kako smo zaradi titoizma in komunizma izgubili Koroško in Trst, ki bi ostala po vojni tam, kjer sta, četudi ne bi bilo OF in NOB.

Še je upanje, da se Slovenci tudi glede zgodovine pomirimo med seboj. Primož Slapar v svoji knjigi Časi smo ljudje opisuje dogajanje v škofjeloškem gradu po vrnitvi domobrancev s Koroške. Kakšno nečloveškost lahko rodi maščevanje! Upanje pa daje zgodba, ki gre približno takole: vstopi mlad partizan, ki močno šepa, in pokliče: »Jože!« Mlad domobranec se s sklonjeno glavo približa, pripravljen na okruten tepež, ki običajno sledi. Partizan vpraša: »Jože, zakaj si me takrat ustrelil v nogo?« Odgovora ni. Nato reče partizan: »Jože, še bova prijatelja« ... In prijatelja si stisneta roke.

Breda Klatzer, Ljubljana