Zdraviti je treba tudi dušo
Čustvena prizadetost, strah, žalost in potrtost so le del normalnih reakcij na diagnozo hude in pogosto dolgotrajne bolezni z negotovim izidom. V številnih primerih se bolnik s svojo boleznijo uspešno spopada, pri veliko bolnikih pa se čustvene težave le stopnjujejo in »normalna« žalost ob izgubi zdravja preide v hujšo motnjo, ki zahteva strokovno obravnavo in pomoč. Potrebe so velike, saj se število obolelih za rakom iz leta v leto povečuje. Zdravljenje bolnic z rakom je lahko dolgotrajno in v številnih primerih traja tudi več let, nemalokrat pa se bolnici pridružijo še najbližji svojci, ki so ob tem pogosto tudi sami hudo prizadeti. Po podatkih nekaterih študij tudi do 74 odstotkov bolnikov z rakom kaže depresivno razpoloženje, žal pa je le pri 20–50 odstotkih teh bolnikov depresivna epizoda prepoznana in so napoteni na ustrezno obravnavo. »Približno tri mesece nisem ne, spala ne jedla, veliko sem jokala in obtoževala vse po vrsti,« je za septembrske Novice Europa Donna povedala Stanka Kuplenk, ki je za rakom dojk zbolela pri svojih štiriinštiridesetih letih. »Vsi so bili krivi, samo sama ne. Takrat je bilo res hudo.« Zahvaljujoč možu, ki je zdravnico opozoril na njeno duševno zdravje, se je Stanka odpravila na pogovor k psihologu ter se potem pridružila eni od skupin podpore. »Naučila sem se sprejeti svoja čustva, ki jih marsikatera ženska, ki je v oklepu te bolezni, ne pozna,« je za Novice povedala danes 58-letna dama, ki je v zadnjih treh letih spoznala tudi tehniko čustvenega sproščanja EFT, s katero je ustvarila svojo energijsko pot, se z njo umirila in svoja čustva predihala.
Pomen psihoonkološke obravnave
Kot opozarja mag. Andreja C. Škufca Smrdel, psihologinja z Onkološkega inštituta v Ljubljani, so velikokrat prvi in najpomembnejši vir podpore najbližji, s katerimi se bolnica najlažje pogovori. »Drugim je morda prav v teh odnosih najtežje, saj bi želeli svoje bližnje 'obvarovati' pred bremenom težkih misli,« pojasnjuje Škufca-Smrdelova, ki ob tem opozori, da bi velikokrat pomagalo že, da bolnica lahko pove, kaj čuti, kaj razmišlja. Od leta 1984 deluje na Onkološkem inštitutu oddelek za psihologijo, kjer je bolnikom na voljo tudi kliničnopsihološka obravnava. »V vseh obdobjih zdravljenja in okrevanja tako prihajajo bolnice po pomoč ob anksiozni in depresivni simptomatiki, ob spoprijemanju s telesnimi težavami, pogoste so tudi težave v partnerskih in družinskih odnosih,« našteva sogovornica. »Včasih pa je rak tista prelomna izkušnja, ko poiščejo pomoč za težave, s katerimi so se srečale že dolgo prej.«
Kot opaža sogovornica, se bolnice z rakom dojke med seboj zelo razlikujejo tudi po tem, katero obdobje jim je bilo v psihičnem smislu najtežje: »Velikokrat je najtežje čakanje – na diagnozo, izvid, začetek zdravljenja. Po pomoč pridejo zaradi stisk ob odločanju o zdravljenju, večkrat tudi z vprašanji in dilemami, kako za bolezen povedati otrokom.« V obravnavo sprejmejo tudi bolnice zaradi stiske ob spoprijemanju s slabostjo, bolečinami, nezmožnostjo funkcioniranja ali z anksioznimi reakcijami ob obsevanju. »Velikokrat je spregledano obdobje po zaključenem zdravljenju, ko prihaja v obravnavo tretjina vseh na novo vključenih bolnic. Zaključek zdravljenja namreč ne pomeni konca spoprijemanja s številnimi posledicami, vzporedno se začne proces vračanja na delovno mesto, vključevanje v družbo, okolje.
Bolezen povezuje ljudi
Združenje Europa Donna je v sodelovanju s psihoterapevtsko ambulanto SFU Ljubljana že lansko jesen začelo izvajati programe psihosocialne podpore za bolnice in njihove svojce kot del aktivnosti v programu Roza. Kot pravi dr. Tina Rahne Mandelj, doktorica zakonske in družinske terapije, ki je v okviru omenjenega programa vodila skupino za svojce in bolnico s svojo izkušnjo, so prav bližnji odnosi tisti, ki nam dajejo moč in ljubezen, učijo nas skrbi zase, hkrati pa so ogledalo, ki nam pokaže, kdo smo – zase in za druge. »Skupine so majhne, štejejo do deset udeležencev, ki so v času trimesečnega delovanja tudi stalne. Skupina ponuja podporo in varen prostor, smo ljudje in kljub različnosti se nam v iskrenem pogovoru odpira drugačno razumevanje sebe in drugega, prihaja do novih uvidov, idej, rešitev, veliko je tudi smeha,« opisuje Tina Rahne Mandelj. »Čeprav smo pred letom to obliko pomoči terapevti ponudili prvič, smo se kot ljudje močno povezali in kljub razlikam med nami ugotovili, da vsi čutimo žalost, veselje, hrepenenje, bolečino in olajšanje na podoben način.«
Nenazadnje so prav iskreni, topli odnosi tisti, ki dajejo večjo varnost in oporo, nam pomagajo skozi vse pasti in preizkušnje, ki jih na življenjski poti srečujemo na vsakem koraku. In prav ti medčloveški, ljubeči partnerski in družinski odnosi nam delajo življenje polnejše.
