Tiskane izdaje
Življenje 71-letnega italijanskega režiserja in asistenta režije Lamberta Bave je ena sama groza. Svojo filmsko kariero je začel kot asistent očeta Maria Bave – velikana filmske grozljivke, virtuoza filmske fotografije, velikega maga posebnih učinkov in očeta italijanske gotike ter podžanra giallo. Pri 46 letih je tudi sam sedel na režiserski stol, da bi gledalcem pričaral gnusne umore in z demoni obsedene mladenke.
S filmoma Demoni in Demoni 2 se je tudi sam vpisal v zgodovino kot režiser kultnih italijanskih grozljivk. Ob obisku festivala Kurja polt, na katerem so predstavljali retrospektivo filmov njegovega očeta in predvajali tudi nekaj Lambertovih del, je spregovoril tudi o tem, kako so pripomočki za filmsko smrt lahko smrtno nevarni tudi zunaj filmskega platna.
Ljubezen do grozljivk in posebnih učinkov se vam tako rekoč pretaka po žilah in z vsako generacijo brizgne na dan. Že vaš ded je bil filmski snemalec in mojster posebnih učinkov.
Res je. Dedek je bil umetnik, risal je, kiparil, vedno je kaj ustvarjal in izumljal. Njegova hiša je bila kot velika delavnica, polna zanimivih in čudnih stvari, kamnov, delov avtomobilov …, iz katerih je vedno nekaj sestavljal. Bil je tudi inovator in izumitelj. Nekoč sem kot deček v njegovem kabinetu odkril čudno stvar – pokazalo se je, da je to stroj za posebne učinke, ki ga je sam sestavil. Vanj je lahko napeljal več filmskih trakov, da je dobil učinek, kakor da so v prizoru sence oziroma duhovi. Sprašujem se, kaj vse bi šele izumil, če bi dočakal računalniško grafično animacijo.
Vaš oče se je v dedovi delavnici s kemikalijami, ki jih je uporabljal pri ustvarjanju posebnih učinkov, igral med prgiščem sulfata in drobci kalijevega cianida, ko ste se rodili vi, so se filmski postopki že spremenili in ob očetu, režiserju grozljivk, najbrž niste bili več smrtno ogroženi.
Moja babica je vedno v smehu rada pripovedovala prigodo, kako je nekoč skoraj umorila ducat ljudi. Dedek je nekaj časa delal v torinskem filmskem studiu Ambrosio Film in po koncu delovnega dne je vsa družina pogosto skupaj v studiu večerjala. Babica je vedno kuhala za več ljudi in neki večer je pripravila mlečni zdrob, a ker je bilo tako kot po vsej hiši tudi v kuhinji veliko kemikalij za razvijanje filmov in spojin za posebne učinke, je po pomoti v mlečni zdrob vmešala nekaj kalijevega cianida. Vse so takoj odpeljali v bolnišnico. Na srečo ni nihče umrl. (Smeh.)
Oče vas je svaril pred filmom, a ga niste poslušali. V resnici je bil ponosen na vas, še posebno ko je videl vaš prvi film, v katerem ženska ohrani glavo svojega umrlega dragega v zamrzovalniku in jo ljubkuje. Takrat je oče rekel, da lahko zdaj v miru umre. Kaj je na grozljivkah takšnega, kar je pritegnilo vas?
To je rekel v smehu. Oče mi je vedno nosil knjige, posebno znanstvenofantastične, in v mladosti sem veliko bral. Zato ne bi rad govoril samo o žanru grozljivk, ki je precej ozek, ampak o žanru znanstvene fantastike. Od nekdaj me je privlačilo vse, kar je bilo čim bolj oddaljeno od realnosti. Resničnost me je vedno navdajala s tesnobo. Spomnim se svojega prvega srečanja s filmom. Mama me je kot majhnega otroka peljala v kino gledat Disneyjevega Bambija. Predčasno smo morali zapustiti predstavo, saj sem ob smrti Bambijeve mame začel neusmiljeno jokati. Nisem se pomiril še naslednje tri dni. Smrti zares sploh ne vidimo, slišati je samo strel in Bambi mame ne najde več. Danes bi to gotovo speljali na drugačen način – verjetno bi košuta srečala kakšnega postavnega jelena in odšla z njim.
Sami imate raje nazorne prikaze smrti – obglavljanje, klanje in davljenje?
Ne, nikakor. Jaz sem tisti, ki me je vedno strah v kinu. Za tistega, ki ustvarja grozljivke, je to pravzaprav dobrodošlo. To imam po očetu, tudi on je vedno zaklenil vrata, ko je šel spat. Prav tako še en italijanski režiser grozljivih filmov Dario Argento.
Zakaj ljudje tako uživamo v strahu?
Pravzaprav ne vem. Občutek strahu, ko beremo ali gledamo grozljivko, je nekako prijeten. Seveda pa je stvar povsem drugačna, če bi nas v resnici nekdo zasledoval z nožem v roki.
Kot režiser ste začeli z vampirji, nadaljevali s krutimi morilci žensk, demoni in hudiči, kanibali, mutantskimi morskimi psi. Lahko vso to morijo, kri, sluz in pošasti razumemo kot metafore resničnega sveta?
Včasih gre res za metafore. Pogosto pa gre vendarle za veščino, tehniko ustvarjanja, mehanizme strašljivosti, o čemer spregovorita tudi Hitchcock in Truffaut v svojih znamenitih intervjujih. Gre za mehanizme ustvarjanja atmosfere, ki generira občutek strahu. Hitchcock je povedal, da je za gledalca bolj strašljiva anticipacija neznanega, ki preži za zaprtimi vrati, kot pa grozna prikazen, ki dejansko skoči izza vrat. Gre za psihološko komponento. Veliko stvari, ki sem jih vpeljal v svoje filme, so spomini iz mojega otroštva. Oziroma tega, kar me je takrat strašilo.
Torej to, kar nas straši kot otroka, nikoli ne zastara. A kljub temu, težko nam danes naježi kožo to, nad čimer so se navduševali v osemdesetih – kri, sluz in gnus. Je bilo včasih ljudi lažje prestrašiti kot danes? Se danes bojimo drugih stvari?
Vedno se mi je zdelo pomembno v svet znanstvene fantastike vpeljevati novosti. V mojem filmu Demoni seveda najdemo elemente splatterja, grafičnih prikazov nasilja, ampak za vsem tem so skriti kritični komentarji, pomenljiva sporočila, absurd družbe in komika človeka. Film Demoni se dogaja v kinodvorani, kamor si pride film ogledat tudi slepa oseba. Zdi se mi pomembno, da v film vključiš elemente, ki niso vsakdanji. Režiral sem veliko pravljičnih televizijskih serij, kot je Fantaghiro, a zdaj sem se jih malo naveličal. Zdaj razvijam projekt, v katerem se bojujeta dobro in zlo. Zgodba, ki je mimogrede navdihnjena po resničnih dogodkih, se vrti okoli skupnosti duhovnikov, ki podvomi o svoji veri, in ravno ko se to zgodi, se jim prikaže hudič.
Če se vrnem k vašem vprašanju – danes lahko gledalce najbolj prestrašimo tako, da v film vključimo realnost, ki je bolj strašljiva in grozna od fikcije.
Velik del in posebnost znanstvene fantastike so posebni učinki – in to ne le tisti računalniški. Treba si je tako rekoč umazati roke. Gre za znanost, mešanje kemičnih spojin, fingiranje umorov ... Pri tem pa sta potrebni iznajdljivost in domišljija. Lahko z nami delite kakšno svojo filmsko skrivnost?
Oče mi je vedno govoril, da z najpreprostejšimi triki dosežeš največji učinek. V hororju poznamo različne načine povzročanja nelagodja oziroma strahu. Eden od pomembnih elementov je tudi tako imenovani jump scare, ko gledalci od presenečenja poskočijo na stolih. Enega takšnih trenutkov sem uporabil v svojem filmu Shock (1977), kjer sem poskušal prizor, ko mama z dojenčkom v naročju teče po hodniku proti kameri, narediti kar najbolj grozen. Spomnil sem se, da bi se za njo, ko je že tik pred kamero naenkrat prikazala prikazen in jo objela. Idejo sem kar doma preizkusil s svojim sinom in varuško in delovalo je. Ni potrebno veliko, da ljudje poskočijo od strahu. Deset let pozneje sem bil ob projekciji filma v rimskem forumu priča, kako je ob točno tem prizoru avditorij z 10.000 ljudmi skočil v zrak. To so mala sadistična zadovoljstva vsakega režiserja.
