Plini iz bioplinarne zastrupljali otroke

ZGORNJE PIRNIČE – V Zgornjih Pirničah, idiličnem zaselku, le lučaj od Ljubljane, mir sončnega jesenskega popoldneva, ko bi po napornem delu v službi ali šoli najbolj prijal počitek ob kozarcu hladne pijače, kali hrup delovnih strojev. Na terasi Francija Lavrinca, najbližjega soseda parcele, kjer je še pred mesecem dni stala bioplinarna, se je skorajda nemogoče pogovarjati, saj le nekaj deset metrov proč ogromni stroji razbijajo beton.

Pred približno dvema tednoma so prebivalci Zgornjih Pirnič namreč le dočakali dan, za katerega so se borili dobra štiri leta. Dan, ko se je začelo rušenje bioplinarne Petač, ogromnega objekta, ki je zrasel namesto hleva, bioplinarne za potrebe manjše kmetije, silosa in transformatorske postaje. Za to je Miha Petač namreč leta 2010 dobil gradbeno dovoljenje. A se je zataknilo že pri hlevu, saj, kot je za Val 202 povedal Petač, ki ga naši klici niso dosegli, denarja oziroma kredita zanj ni dobil. A to ga ni ustavilo. Silažo je navozil z bližnjih kmetij in ta je tam, na polju, pod nosovi krajanov dneve, tedne in mesece gnila. Bioplinarna, vredna več kot šest milijonov evrov, je bila sicer odprta leta 2010, a delovati ni začela nikoli, saj Petaču, ker so pristojni ugotovili, da je bila zgrajena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, uporabnega dovoljenja ni uspelo pridobiti. »Gradbena inšpekcija je ugotovila, da je to zahtevni energetski objekt, kar preprosto ne spada na to območje. Tu sta dovoljeni gospodarska in kmetijska gradnja, nikakor pa ne industrijska ali energetska,« pojasni Lavrinc, eden od članov civilne iniciative Zgornje Pirniče, ustanovljene prav z namenom boja zoper bioplinarno. Lavrinčeve besede so potrdili tudi na Inšpektoratu RS za promet, energetiko in prostor: »Investitor je imel gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše in kmetijskih objektov, vključno z napravo za bioplin, vendar je objekt zgradil drugače, kot mu to dovoljuje gradbeno dovoljenje.«

Ne le neprijetno, tudi škodljivo za zdravje

Pa ni bilo zgolj dejstvo, da gre za nedovoljeno gradnjo, razlog, da so se krajani uprli, ustanovili civilno iniciativo in z muko dosegli rušenje objekta. Glavni razlog je bil neznosen smrad, ki se je širil iz bioplinarne. »Navozil je na kubike in kubike, nekaj tisoč kubikov silaže, predvsem koruzne, ki je ni nič pokril. Bila je izpostavljena dežju, soncu, in to je gnilo, da so bile izcedne vode, smrdelo je pa tako, da se ne da opisati. To sploh ni bil vonj po silaži, ampak bolj po razpadajoči mrhovini,« nevzdržne razmere opiše Lavrinc, ki ga je razhudil tudi, kot pravi sam, ignorantski odnos lastnika Mihe Petača, ki vse obtožbe sicer zanika. Sam ga je menda večkrat opozoril na neznosen smrad in ga prosil, naj kaj stori glede tega, pa nič. »Par sto evrov bi moral dati takrat za polivinil, pokril bi zadevo, da ne bi smrdelo, in stvar bi bila rešena,« pove in doda, da so tudi z meritvami dokazali, da je zaradi bioplinarne tam nemogoče živeti. »Stopnja razredčevanja, izmerjena s pomočjo ročnega olfaktometra, je bila na teh mestih tudi 30, kar pomeni zelo močan neprijeten vonj oziroma smrad,« se je glasil zaključek poročila o meritvah, ki so jih leta 2011 za Občino Medvode opravili v Studiu Okolje, ki se med drugim ukvarja z meritvami neprijetnih vonjav.

Da je vrednost Lavrinčeve nepremičnine s tem izgubila vrednost in bila zaradi smradu, kot se je izrazil, »vredna praktično nič«, je bila težava. Da so tudi sredi poletja morali sušiti oblačila v sušilnem stroju, je morda v primerjavi s tem zgolj manjša neprijetnost. Naravnost grozljivo pa je dejstvo, da so bili plini, ki so se sproščali iz bioplinarne, škodljivi za zdravje. To so ugotovili v Zdravstvenem domu Medvode, kjer so opazili porast respiratornih bolezni, predvsem pri otrocih s tega območja.

Zdaj bo vsega tega le konec. Potrpeti bo treba le še nekaj tednov hrupa in krajani bodo znova lahko mirno zaživeli. Ali pač? »Bojim se, zakaj so šele zdaj začeli rušiti, glede na to, da je firma v stečaju in bodo to plačali davkoplačevalci. Kdo si s tem pripravlja teren?« se sogovornik nekoliko zaskrbljeno ozre po gradbišču, kjer neumorno razbijajo, kar je še ostalo od Petačeve bioplinarne.