Najprej pojasnimo, zakaj sta si podobna. Ne zaradi videza, tukaj sta si kilometre narazen, saj audiji od nekdaj slovijo kot lepotci, volkswagni pa kot konservativci, in testneža nista prav nič drugačna. Druži ju vse, kar je skrito pod drobovjem, se pravi pogonski sklop. O tem, da so koncernski trivaljniki vredni, da jih pišemo z veliko začetnico, čivkajo že vrabci na veji. Se pa živo spomnimo trenutka, ko smo prvič sedli za volanski obroč 1-litrskega bencinarja s predsodkom, a zdaj se bomo pa vozili po polžje. Bili smo presenečeni. Pozitivno. 115 konjičkov se v kombinaciji z izjemnim 7-stopenjskim samodejnim menjalnikom (ta na človeka deluje kot masaža, skratka sproščujoče in poveča vozno udobje) prilagaja voznikovim željam. Lahko namreč rezgetajo od navdušenja, ko pohodimo stopalko za plin in jih poženemo v dir, ko sta na ovinke prilepljena kot dojenček na mamine prsi, blizu pa jim je tudi prav nič adrenalinska vožnja v skladu z omejitvami, ko se oddolžijo z nizko porabo. Ta v povprečju nikoli ne preseže pravljične številke sedem, se pa zna spustiti pod šestico. Številko, ki numerološko označuje potrebo po sprejemanju odgovornosti v vsakdanjem življenju, materialno preskrbljenost in prinaša denar tistim, ki trdo delajo. Nam pa ni bilo jasno – mar res zgolj zato, ker nimamo osme ali višje stopnje izobrazbe –, kako je mogoče, da je za eno postavno žensko (beri: 50 kilogramov) težji avto ob enaki moči vsaj na papirju zmogljivejši. A1 ima namreč višjo tako maksimalno hitrost (222:200 km/h) kot tudi pospešek do stotice (7,7:9,5 s), pri čemer nam je porabil vsega dve desetinki litra več. Ob enako zmogljivi posodi za gorivo (40 litrov) je tako njun doseg skorajda identičen, približno 600 kilometrov. Škoda, da posoda ne premore kakšnega litra več in bi bili bližje magični tisočici.
Sta velika ali majhna? Uradno sodita v nižji razred, a bi pred 20 leti z dolžinsko mero dobrih štirih metrov sodila vsaj razred višje. Takšen je pač trend, da so sodobni štirikolesniki iz generacije v generacijo razkošnejših mer. Kljub temu da ju na enaki platformi ločita vsega dva dolžinska centimetra, pa se, ko sedemo na zadnjo klop, začne narobna zgodba. Medtem ko je v polu centimetrov za kolena in glavi dveh potnikov več kot dovolj – le Brezec ali Nesterović se ne smete pisati –, pa boste morali v A1 voznika in njegovega sopotnika na kolenih prositi, da svoja sedeža pomakneta malce naprej, v nasprotnem zgodba o kolikor toliko udobnem sedenju ne bo držala. Neverjetno glede na tako podobne mere. Besedico neverjetno pa smo ponovili, ko je beseda nanesla na prtljažnik. Znova je razlika v teoriji minimalna (351:335 l), a v praksi teh ubogih 16 Volkswagnovih litrov več naredi ogromno razliko. To pomeni dovolj prostora za štiri kovčke in še kakšno vrečko zraven, kar je pri audiju misija nemogoče. Ker pa je njegov prtljažnik globok, nastane, ko podremo zadnjo klop, manjša stopnica, kar ponovno zmanjša njegovo uporabnost. V zadek pola smo si tako celo drznili zložiti gorsko kolo in ne boste verjeli, uspelo nam je. Seveda z nekaj spretnosti in dobrih živcev, a vendarle.
Le za tiste z dobrimi živci pa je pogled na Audijev cenik. Vemo, da gre za premijsko znamko, toda dobrih 24 tisočakov se vendarle zdi preveč, toliko bolj, ker je cena pola malce pod 18 tisočaki. Pri čemer sta bila oba tako z vidika varnosti kot udobja odlično opremljena. Več pa v sklepu.
